Pred belim šotorom z dobro vidnim napisom PDVAL se vijejo dolge vrste ljudi. Sredi prestolnice Caracas, nasproti Parque Central, se po diskontnih cenah prodajajo mleko, jogurt in ostala živila. Trgovci se komaj otepajo navala kupcev.
Daleč od "prehrambene suverenosti"
PDVAL je kmetijsko podjetje v državni lasti, ki služi dvema namenoma: spodbujanju domače
agrarne pridelave in oskrbi socialno šibkejših državljanov s hrano. Sicer pa to razkriva že slogan
podjetja, ki se glasi "prehrambena suverenost". Toda eden od zaposlenih vendarle na skrivaj
prišepne, da
"oskrba zelo šepa".
Chavez za podražitev nafte |
|
Venezuelski predsednik bo v ponedeljek svojemu ruskemu kolegu Medvedjevu poslal pismo s predlogom o ustanovitvi novega naftnega kartela. Cilj: kartel naj bi dosegel, da bi cena za sod nafte dosegla vsaj 100 dolarjev (zdaj stane 70 dolarjev). |
"Uvoz hrane je čedalje višji, saj nacionalna kmetijska produkcija nazaduje," pravi nemški profesor politiologije Friedrich Welsch, ki že30 let poučuje v Venezueli. O politikah Huga Chaveza nima dobrega mnenja. Primer je goveja farma El Charcote: "Leta 2006 je bila podržavljena, njeno posestvo pa razdeljeno malim kmetom. Danes je proizvodnja skoraj zastala."
Kako subvencionirati poceni hrano?
Vseeno je hrana pri državnem trgovcu zelo poceni; Welsch ocenjuje, da so cene kar 40
odstotkov pod tržnim nivojem. Tako velikodušna subvencijska politika je za Caracas postala breme.
Cena nafte je relativno nizka, vrelec naftnih dolarjev pa je uplahnil. Kako zelo je padec cen
nafte od lanskega poletja prizadel Venezuelo, lahko razumemo šele, če vemo, da črno zlato
predstavlja kar 90 odstotkov izvoza te južnoameriške države.
Statistični podatki ne lažejo: Največji financer Chavezovih socialnih programov, tako imenovanih Misiones, državni naftni koncern Petróleos de Venezuela S.A. (PdVSA), je še v letu 2007 za programe namenil 7,1 milijarde dolarjev. Denar je šel predvsem v izobraževalne programe. Lani je za to namenil le še 3 milijarde dolarjev.
"Posledica tega je, da programi Misiones dosežejo le še 30 do 40 odstotkov prebivalstva in ne 60 do 70 odstotkov, kot si je zamišljala vlada," opozarja sociologinja Yolanda D'Elia.
Naftno sušo najbolj občutijo tisti, ki so najbolj naravni zavezniki Chavezovega režima: revni. Po zadnjih podatkih znaša medletna inflacija že 40 odstotkov, mnoga podjetja zamujajo z izplačilom plač, poslabšuje se oskrba, saj je celo za nakup hladilnika ali sesalca treba čakati tri mesece.
Chavez se čedalje bolj napete situacije prav gotovo dobro zaveda in mnogi analitiki predvidevajo, da bo pozornost javnosti z gospodarske krize poskušal speljati na tuje družbe v državi in njihovo nacionalizacijo. Tako je konec maja v duhu izgrajevanja "socializma 21. stoletja" napovedal podržavljenje mnogih podjetij kovinske industrije, že pred tem pa je podržavil cementno industrijo.
Profesor Welsch je že naprej skeptičen: "Do sedaj ni bilo koristi še od nobene nacionalizacije. Edino, kar bi režimu lahko pomagalo, je dvig cen nafte."