Na srečo imam sama s sosedi predvsem dobre izkušnje. Seveda sem take sosede dobila zgolj po srečnem naključju, vendar sem zanje hvaležna skoraj tako, kot če bi zadela na loteriji. Saj veste, stanovanje lahko najameš ali kupiš za določeno vsoto denarja, žlica mleka za ponedeljkovo jutranjo kavo pa je neprecenljiva. Številni nimajo te sreče in medijem velikokrat pišejo ter nas kličejo razočarani in razburjeni, ker s svojimi sosedi nikakor ne najdejo sožitja. Prepirajo se zaradi pedi zemlje, trave okoli bloka, žalnih sveč umrlemu sostanovalcu, klavirskih tipk, uporabe otroškega igrišča, ograj, smetnjakov, smradu, parkirišč ter seveda hrupa in motečih živali. Slednji sta na listi pritožb zagotovo na prvem mestu.

Sosedje. Z vsakim večstanovanjskim blokom večinoma pridejo v paketu tudi moteči dejavniki in nekdo, ki nanje ves čas opozarja. Pravila medsosedskega sožitja so napisana v stanovanjskem zakonu in hišnem redu, ampak meja med motečim in nemotečim je težko določljiva in subjektivna. Po pravilih je lahko igranje klavirja enako moteče kot razbijanje stene ob dveh zjutraj, lepo vzgojen pes pa je po statistiki primerljiv z drugim nevzgojenim. S to občutljivo zadevo se morajo nato v birokratskem postopku spoprijemati stanovanjski skladi, v njem pa verjetno ni veliko prostora za zdravo pamet. Verjetno je res težko biti strpen, če sosed v kleti s surovim mesom hrani sokola, ko sosed v sredo ob štirih zjutraj že tretjič zapored z glasno glasbo na terasi osvaja dekleta, pa sama raje poskušam zaspati nazaj. Saj poznate tisto svetopisemsko o prvem kamnu.