Euro 2000 bo tudi po koncu letošnjega poletja ostal posebna zgodba slovenske navijaške histerije. Prvi veliki turnir, na katerem je zaigrala naša reprezentanca, je na pot na Nizozemsko zvabila tisoče. V Amsterdamu je na slovenski zabavi žuralo deset tisoč Slovencev. Tokrat pa se bomo še enkrat več, kot pred osmimi leti na Japonskem in v Južni Koreji, morali zadovoljiti s spremljanjem tekem v gostinskih lokalih. To se po pristnosti seveda nikakor ne more primerjati z veseljačenjem na kraju samem, ampak Južnoafriška republika je za večino predaleč in predraga. Tako naj bi našo reprezentanco na jug črne celine spremljalo dobrih tisoč privržencev.

Razdalje. Silna razdalja med veliko večino navijačev in nogometaši bo škodila tudi povezanosti obeh subjektov. Na Nizozemskem smo bili kot eno, Južno Korejo pa smo si na koncu zapomnili le po tem, da smo se tam skregali. Zato za nepozabnost letošnjega svetovnega prvenstva naša reprezentanca nujno potrebuje rezultat. Športni uspeh, ki bo ta mundial naredil drugačnega, kot je bil prejšnji. Prejšnja generacija je bila prva, ki se je prebila na mundial; tokratna jo mora torej prekositi v športnih uspehih. Za to ima vse možnosti. Nogometaši naj zbirajo točke in zabijajo gole. Mi pa se bomo veselili. Pa če smo za to zapravili tisoče evrov in jim sledili v Afriko ali pa če smo v to vložili le nekaj časa in denarja za nekaj pirov. V vsakem primeru bo Amsterdam ostal Amsterdam. Zgodba zase.