"Slovenci namreč prepoznavamo lastno preteklost in se zato lažje, bolj povezano soočamo s prihodnostjo. Smrt tokrat botruje novemu začetku in ob kapelici se tkejo nove vezi." Vsakoletno srečanje ob kapelici je po besedah ministrice tudi klic k dialogu. Vojni ujetniki, ki so gradili cesto čez Vršič, si niso mogli predstavljati današnjega sodelovanja med državama, kaj šele, da bo v Rusiji svojo pot nekoč začela ladja, ki nosi ime Triglav. V sodobnem svetu moramo po besedah ministrice  v lastnih različnostih ostati prijatelji.

Ruska zahvala
Podpredsednica ruske dume Ljubov Sliska se je zahvalila krajanom, nevladnim organizacijam in državi za skrb pri ohranjanju ruske kapelice ter poudarila sodelovanje med državama, ki je po njenih besedah "v 20 letih doseglo zavidanja vredno dinamiko." V Rusiji po njenih besedah visoko cenijo tudi prispevek Slovenije h krepitvi tako imenovane slovanske dimenzije v Evropi, tudi v obliki foruma slovanskih kultur leta 2009 v Strasbourgu.

Slava človeški zmogljivosti
Častni član društva Slovenija - Rusija Tone Pavček je zbrane ob kapelici spomnil, da je nastanku botrovala smrt ujetnikov, ki so gradili odprtost in bližino, na koncu pa je naša zemlja za vedno postala njihova. Vendar po Pavčku pod Vršičem ne slavimo njihove smrti, ampak človeško zmogljivost.

Smrt je enkratna, življenje pa teče, tako kot prijateljstvo, je nadaljeval. Iz bolečine se je rodila bližina, ki pa smo jo Rusi in Slovenci gradili dolga stoletja. Oba naša velikana romantike, Prešeren in Puškin, sta tako skoraj hkrati pisala sonet o Apelu, oba naroda sta si za simbol izbrala drevesi, ki izražata milino in hkrati kljubovalnost v neurju - lipo in brezo.