"Šteje vodenje, ne pa število občin"

Foto: Anže Petkovšek
Foto: Anže Petkovšek
Rupert Gole. Župan, ki je pred leti skromna sredstva podeželske občine usmeril v trajnostne projekte, ki so danes zgled drugim. Fiskalnega pravila se ne boji, kriza pa je zanj priložnost.
Oglej si celoten članek

Veljate za eno od najbolj ekoloških občin, ki za samooskrbo počrpa veliko sredstev. Kaj je recept za uspeh?
Verjetno ne obstaja. Na začetku nisem razmišljal, da se bo naši razvojni poti nekoč reklo trajnostna, zelena ali integralna ekonomija, ampak je bila zasnovana premišljeno po neki zdravi kmečki pameti. Temeljila je na naših lokalnih danostih – naravnih in ustvarjenih; na gozdovih, vinogradih, obdelovalnih površinah, proizvodnji hrane, vinarstvu in lesu.

Kako se je začela zelena pot občine?
Naš preboj je bil lesen nizkoenergijski vrtec. Za gradbeni material smo zavestno izbrali les, ker smo ocenili, da ga imamo v izobilju. Bilo pa je tudi simbolno, da prvi investiramo in pokažemo občanom, da je les material, ki ga je smiselno uporabljati za gradnjo. Na začetku sem se spraševal to, kar se sprašuje vsak župan ali podjetnik, torej kaj imam tako posebnega, da je moja prednost tako velika, da tega nima nihče drug v regiji, državi, na svetu.

In to je bil les?
Dolgo smo mislili, da je naš največji potencial gotska cerkev. A ko sem natančno premislil, sem ugotovil, da smo lastniki edinega kozolca, ki nosi status kulturnega spomenika državnega pomena v Sloveniji. Torej lahko rečem, da je najlepši kozolec v Sloveniji. Ker pa kozolci obstajajo le pri nas, saj je to avtohtoni stavbarski produkt, je hkrati najlepši na svetu. Iz tega potenciala je nastala Dežela kozolcev.

Gre za prvi muzej kozolcev na svetu.
Njegova rdeča nit je les. Če je bil lesen vrtec prikaz uporabe lesa v sodobnem času, je Dežela kozolcev prikaz preteklosti, torej znanja, ki so ga stavbarji imeli v preteklosti, a se je pozabilo. Tako smo tudi odgovorili na željo občanov, ki so leta 2008, ko smo pripravljali vizijo občine, največji potencial prepoznali v turizmu.

Projekt bo generator turističnega razvoja za vso Mirnsko dolino. Glede na to, da smo imeli že pred uradnim odprtjem devet tisoč obiskovalcev, je to nedvomno
uspeh.

Ali drži, da zato, ker toliko denarja vlagate v razvojne projekte, nimate sredstev za osnovna popravila cest?
V ceste bi letošnjo zimo dejansko morali vlagati več denarja in ga naslednje leto, ko nimamo predvidenih investicijskih projektov, ker čakamo na novo finančno perspektivo, tudi bomo.

Se je število občanov, odkar ste župan, povečalo?
Da. Številni obnavljajo stare hiše, je pa veliko povpraševanje tudi po stavbnih zemljiščih.

Menite, da država podpira inovativnost županov in trajnostni razvoj?
Zadnji dve leti se o tem veliko govori, premalo pa je akcije. Naši občini priznavajo, da smo operativni in kažemo, kako se iz akcijskih načrtov, ki jih država sprejema, naredi projekt. Za lesnopredelovalni center smo ga razvili v pol leta in ta teden pričakujemo gradbeno dovoljenje. Vsa Evropa gre v trajnostni razvoj in zeleno energijo. Ni druge alternative. Tisti, ki bomo imeli projekte pripravljene dovolj zgodaj, bomo uspešni, drugi pa pač manj.

Torej vsi župani niso dovolj odzivni?
Definitivno vsi župani nismo enaki. Nekateri so bolj inovativni in razmišljajo kreativneje, nekateri pa poskušajo zadovoljiti parcialne potrebe občanov po cestah in vodovodih. Saj mi vzporedno počnemo tudi vse to. A to so projekti, ki župana ne bi smeli primarno obremeniti. Župan se mora ukvarjati s strateškimi projekti, ki vzpostavljajo pogoje, da se razvijejo druga področja v občini.

Bi morali tako kot ministri najožje sodelavce sami izbirati tudi župani?
Da. Čeprav v naši občini ob ustanovitvi nismo imeli ničesar, je bila velika prednost, da sem lahko postavil svojo ekipo. Župan bi moral imeti možnost postaviti direktorja in dva ali tri ljudi okoli sebe, denimo odgovornega za investicije ter okolje in prostor; torej ekipo, s katero se usmerja razvoj. Je pa v Sloveniji ogromno primerov, ko pride župan in se vsa ekipa zaroti proti njemu, vključno z občinskim svetom. In potem minejo štiri leta v razprtijah, na koncu pa ni narejenega nič.

Je kljub vaši zgodbi o uspehu (premajhnih) občin pri nas preveč?
Predvsem je preveč neuspešnih. V Šentrupertu je pred osamosvojitvijo krajevna skupnost na leto dobila 350 tisoč evrov. Občina zdaj razpolaga s proračunom, vrednim od štiri do pet milijonov evrov na leto. S tem, da smo v šestih letih dobili tudi štiri milijone evrov nepovratnih sredstev. Seveda bi lahko bila zgodba drugačna. Ves denar bi lahko usmerili v projekte, ki ne bi prinesli razvoja. Lahko bi skrbeli, da bi imeli vsi asfaltirane ceste. Cesto lahko naredim do zadnje zidanice, a sama ne bo prinesla delovnih mest. Morda se bo po njej nekdo samo lepše odpeljal v službo iz občine. Zato je pomembno, kako se občine vodijo, ne to, koliko jih je.

Zakaj les pri nas ni zgodba o uspehu?
Problem, ki ga moramo rešiti na državni ravni, je razdrobljenost lastništva, saj imamo več kot pol milijona lastnikov gozdov, ta številka pa zaradi dedovanja narašča. Del gozdov je v državni lasti, kjer gospodarijo gozdna gospodarstva, ki imajo zelo dobre odnose s tujimi kupci in nimajo motivacije, da bi vlagala v razvoj dodane vrednosti na posekan hlod, ker jim očitno že zdaj dovolj ostane. Velika lastnica gozdov je Cerkev, ki pa bolj dela z gozdnimi gospodarstvi ali tujino. Na koncu ugotoviš, da žaga, kjer je polno gozdov, ne more do hlodovine.

Kaj je lahko rešitev?
Potrebujemo nove, inovativne produkte, v katere sta vključena znanje in dizajn. Če hočemo izdelek prodati, moramo poskrbeti za to, kako bo videti. Naša podjetja, ki so propadla, niso vlagala ne v tehnologijo ne v dizajn ali so vlagala bistveno premalo. Desetletja smo proizvajali iste linije pohištva in mislili, da je to še vedno vse dobro.

Kaj je torej tako inovativnega v vašem bodočem lesnem centru?
Prva faza je, da dosežemo pet členov lesnopredelovalne verige. Ocene so, da na sto kubikov posekanega lesa lahko ustvarimo eno delovno mesto. V naslednji fazi je predviden zametek raziskovalnega centra, kjer bi se povezali z oblikovalci in tehnologi. Logistični radij bo 12 kilometrov.

Vse bo torej lokalno?
Da, to je trend v svetu, kjer se govori o kratkih transportnih poteh. To ima svojo logiko; nafta in bencin se dražita in voziti daleč je čedalje dražje. Krajšo ko imaš razdaljo, cenejši in bolj konkurenčen si. V našem primeru lahko zaradi kratke razdalje kmetje pripeljejo les s svojimi gozdarskimi prikolicami in traktorji. Tako se izogneš kamionu. To je logika izogibanja stroškom po nepotrebnem.

V kolikšni meri ste v občini prehransko samozadostni?
Trenutno je naše povprečje podobno državnemu. Eden izmed pomembnejših projektov se bo zgodil naslednje leto, ko bodo zgrajeni štirje hektari steklenjakov za gojenje paradižnika, kjer bo proizvodnja dva tisoč ton na leto. Je pa to v kombinaciji projekta v zaporih na Dobu, ki so največji porabnik energije v občini.

Kako boste spremenili njihovo ogrevanje?
Javno podjetje Energetika Šentrupert bo letos zgradilo kotlarno in prevzelo ogrevanje Doba. Oni porabijo od 700 do 900 tisoč litrov kurilnega olja. Tu se obrača veliko denarja, ki gre iz občine. Energetika pa bo ogrevala z lesnimi sekanci, ki jih bo kupila v lokalnem okolju. Poleg tega bo ustvarila presežke. Skozi ta projekt bo v občinsko blagajno pripeljala nekaj sto tisoč evrov. Država bo vse bolj pripirala pipico občinam. Vse, kar si lahko pridelamo sami, si bomo tudi poskušali pridelati. Naslednje leto je na lesne sekance predvidena proizvodnja elektrike in toplote, pri čemer bo odpadna toplota namenjena steklenjakom.

Bo vaša občina čez deset let prehransko in energetsko neodvisna?
Za Šentrupert je to mogoče. V lokalnem energetskem konceptu leta 2008 je predvideno, da se šola, vrtec in telovadnica ogrevajo na lesne sekance. To smo že naredili. Drug projekt je daljinsko ogrevanje Šentruperta. Dobili smo 136 tisoč evrov nepovratnih evropskih sredstev za pripravo dokumentacije. To bomo naredili naslednje leto. Občani bodo imeli cenejšo toploto, lesni sekanci bodo iz lokalnega predelovalnega centra, občina pa bo imela dodaten finančni vir.

Fiskalno pravilo bo veljalo tudi za občine. Bo to za vas težava?
Mislim, da ne. Predvsem zaradi lastnih virov, ki jih bomo zagotavljali, saj bo že naslednje leto kar lep denar za našo občino ostal ob prodaji toplote, tako da bo tudi državni zapor plačal manj.

Druge občine pa bodo imele težave?
Občine, ki nimajo sreče in vizije. Jaz sem se moral v nekem trenutku odločiti, ali me bo sram, da imam centralne slovenske zapore in da so vse barabe v državi pri meni, ali pa bom iz zaporov naredil dobrega poslovnega partnerja. Če bi ves prihodek, ki ga bomo imeli iz njihovega ogrevanja, usmerili v poplačilo posojil, bi lahko v naslednjem mandatu začeli s popolno ničlo in zelo lepo živeli. Vendar bomo poskušali denar oplemenititi. Konec koncev – steklenjaki paradižnika bodo generirali 35 delovnih mest, kotlarna tri, Dežela kozolcev dve, lesnopredelovalni center 50 v začetku, pozneje okoli 200. Osnovna naloga občine je, da vzpostavlja pogoje, da lahko ljudje kakovostno delajo, živijo in imajo zdravo okolje.

In kriza ne more biti izgovor?
Kriza je vedno priložnost. Priložnost je, da sami naredimo zelenjavo, energijo, kup stvari, ki smo jih prej dajali vnemar, ker je bilo denarja dovolj.

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 1

  • 12:00 2. Junij 2013.

    Zgleda, da ta gospod nima veliko slovenceljskih genov v sebi, saj išče priložnosti in ne JOKA ter JAMBRA tako kot …

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.