Foto: Saša Despot Nina Oštrbenk Ta teden sem v policijskem poročilu brala, da je mlajši moški v Ljubljani napadel 77-letnico, jo udaril v hrbet, da je padla po tleh, ji ukradel torbico in nato pobegnil, gospo pa so zaradi poškodb odpeljali v bolnišnico. Vprašala sem se, kdo lahko stori kaj takega in predvsem v kakšni družbi živimo.

Zadnje sem se vprašala tudi ob pismu bralca, ki pravi, da eno od podjetij, ki daje posojila, za pet tisoč evrov posojila zahteva pet tisočakov obresti. Težko me prepriča argument, da ljudje prostovoljno podpišejo take pogoje. To je res, a verjetno ljudje v stiski take posojilodajalce poiščejo, ker druge možnosti nimajo, saj jim banke ali hranilnice kredita ne odobrijo. Res je tudi, da so nekateri sami krivi, da so se znašli v taki težki finančni situaciji, a takih je v teh časih vse manj. Prav tako se strinjam, da bi morali biti ljudje, ko podpisujejo take pogodbe, pozornejši in pazljivejši, sicer si kopljejo grob. A hkrati se moramo zavedati, da verjetno v tistem trenutku drugega izhoda ne vidijo in zato niti ne pomislijo, kako bodo lahko odplačali deset tisoč evrov.

Pobožne želje. Kljub temu si želim, da bi tisti, ki se bodo naslednjič znašli v takem položaju, vseeno trikrat premislili, pri kom si bodo izposodili denar in ali bodo na primer sposobni vrniti še pet tisoč evrov obresti. Glavna tržna inšpektorica opozarja, da jih ljudje po navadi prosijo za pomoč, ko je že prepozno in ko dolga ne morejo več odplačevati. Še večji problem pa je, da tega večina ne stori, ker jih je strah. To je voda na mlin posojilodajalcev, ki lahko tako mirno še naprej izkoriščajo druge ljudi v stiski.