Podpis arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško v švedski prestolnici spominja na podpis daytonskega sporazuma v BiH. Res je, da praske med Slovenijo in Hrvaško na srečo niso primerljive z grozotami v bosanski vojni, a obnašanje naših in hrvaških politikov deloma spominja na egoizem takratnih politikov v BiH in soseščini. Rezultat je, da nas kroti mednarodna javnost, ker ne znamo rešiti mejnih vprašanj. Krotijo nas pred kamerami in bliskavicami.

Zakaj je temu tako? Pustimo tokrat hrvaške in poglejmo, kakšni so verjetni osebni interesi naših politikov.

1. Borut Pahor. Na prvi pogled se zdi, kot da si piše politični samomor. Vendar je Pahor politik, ki mu ni le do kratkotrajnega slovesa, temveč si nedvomno želi, da bi se zapisal v zgodovino. To njegovo ambicijo je slišati tudi iz njegovih besed.

2. Danilo Türk. Predsednik republike je pozdravil sporazum, a hkrati izjavil, da ne Slovenija ne Hrvaška ne smeta imeti občutka, da sta karkoli žrtvovali. Predsednik je spet pristavil lonček in se promoviral z leporečjem, napisal pa je pravljico. Prosim lepo, ob katerem kompromisu pa ti dve državi ne bi imeli občutka, da sta nekaj žrtvovali?

3. Janez Janša. Očitno je proti sporazumu, čeprav v zadnjih mesecih ni bil najglasnejši. Zakaj je zdaj bolj? Zdi se, da je ocenil, da kriza morda mineva. Čas je, da se spet povzpne na oblast. Kaj je lažjega, kot nabirati politične točke na temi meje s Hrvaško. Če pride na oblast in samo kozmetično izboljša sporazum s Hrvati, bo celo dvakrat zmagal. Realno kaj veliko več ob vnovičnih pogajanjih s Hrvati ne bo dosegel.

4., 5. Zmago Jelinčič Plemeniti in Radovan Žerjav. Prvi bi dolgoročno izgubil glasove na volitvah, ker jih nabira na retoriki o Hrvaški. Drugi pa na tej temi gradi povratek SLS med pomembnejše stranke. Pa še samega sebe brani in ohranja svoje mesto na čelu stranke.