Foto: Benjamin Kovač Davor Hafnar, novinar Žurnala24. Zdi se, da so bile še včeraj za Slovenijo dovoljene sanje, danes pa je neki čisto nov dan. Počasi smo se navadili, da je bila to, da je država vsako leto uspešnejša in pogoji vse lepši, izjema. Faza. Da v resnici ni tako. Da bo treba spremeniti ustavo. Da kot država obstajamo premalo časa, da bi vedeli, kaj storiti, ko gre slabo.

Tisti kolikor toliko mladi, ki so v življenju računali na uspeh na podlagi lastnega znanja in sposobnosti, gledajo čez mejo. Saj ni čudno: zdi se, da se namesto za ustvarjanje priložnosti ves denar tu porabi za ohranjanje preživetega stanja. Samozavesti za spremembe ni.

Zadnjič sem v neki oddaji na nacionalki zasledil optimističen pogovor voditelja z gostjo, ki sta skupaj ugotavljala, da se je brezposelnost v krajih na meji z Avstrijo zmanjšala, saj da vse več ljudi hodi na delo čez mejo. Ampak da je škoda, da je jezik nekaterim taka ovira. Hja. Torej škoda, da imamo svoj jezik? Ko je treba za službo obžalovati materni jezik, je jasno, da nekaj resno ni v redu.

Podobno je, recimo da v šali, kolega preklel borca za slovensko severno mejo Rudolfa Maistra. Kaj mu je bilo treba dele Štajerske priključevati Sloveniji? Mar bi ostali pod Avstrijo! Življenjskega standarda in perspektive menda sploh ni več mogoče primerjati. Kriza, od začetka katere so že ene olimpijske igre, nam je Slovencem načela nacionalno samozavest.

Sreča v nesreči je, da imamo po novem, kot kaže, vsaj izbiro, komu bomo sledili. Poleg Nemčije in Avstrije se je na zemljevidu pojavila Francija. Hollandova francoska revolucija ideološko vsaj malo spominja na nedavno ameriško, Obamovo. Tvegano upanje proti strogosti in disciplini. V nasprotju s časom pred 200 leti lahko tokrat vsaj samostojno izberemo, komu bomo sledili. Nova habsburška monarhija ali nove Ilirske province? Katera pot nam bo vrnila samozavest, da začnemo znova ustvarjati za svojo usodo?