Karmen Grubelić je mamica, veterinarka in lastnica dveh psov, ki ima bogate izkušnje tako iz sveta strokovnega kinološkega znanja, kot tudi obilico praktičnih izkušenj, ki si jih vsakodnevno nabira kot mamica v družini, v kateri skupaj živijo majhni otroci in pasji družinski člani.
Seveda se nam bo s svojo Pasjo Univerzo pridružila tudi na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali, ki bo to nedeljo, 1. junija, v Novi Gorici. Imela bo izjemno poučne delavnice za otroke, kjer bodo sodelovali tudi njihovi starši.
Povprašali smo jo, kje ona vidi vzroke in rešitve za preprečevanje situacij, ki zagotovo predstavljajo enega največjih strahov vsake družine, v kateri bivajo štirinožni prijatelji in manjši otroci.
Katere so po vašem mnenju najpogostejše napake, ki vodijo do ugriza psa, predvsem v stiku z otroki?
Za začetek naj poudarim, da je primerov ugrizov vse več, saj že starši ne prepoznavajo zgodnjih znakov in nanje ne opozorijo otrok (ali ne vztrajajo pri njih). Če imamo doma kužka, so vedno starši odgovorni za ugriz otroka, izjeme so le nenadni ugrizi, kjer je razlog prisotna bolečina pri psu.
Najpogostejše napake, ki vodijo do ugriza psa, predvsem v stiku z otroki, izhajajo iz nepoznavanja pasje telesne govorice in zagotavljanje njihovih bioloških potreb. Starši in otroci pogosto ne prepoznajo znakov nelagodja, kot so oblizovanje, zehanje, umikanje ali obračanje glave, nagubanost obraza, zaprt gobček, pretirano lizanje, ... Druga pogosta napaka pa je, da se otroci psom približajo prehitro npr. tečejo proti njim ali se vozijo proti njim s skirojem, kolesom ipd., od spredaj, z neposrednim očesnim stikom ali celo s poskusi objemanja, kar pes dojema kot grožnjo oz. se teh vedenj psi največkrat ustrašijo.
Ugriz se lahko zgodi tudi, če otrok poseže po psu medtem ko ta je svoj obrok, spi ali ima svojo žvečilko ali igračo. Ena največjih zmot je, da domač pes ne bo nikoli ugriznil, saj ima vsak pes svojo mejo potrpežljivosti, ki jo otrok lahko nehote preseže. Zato nikdar ne priporočam nobenemu, da testira »zgornjo mejo« tolerance psa, kajti pes se mnogokrat iz ene same izkušnje nauči, da je ugriz edina zagotovljena rešitev, da se ne bo več počutil ogroženega.
Kako naj starši pripravijo otroka, da bo znal varno pristopiti k psu (ali se mu celo izogniti)?
Sama obiskujem z mojo delovno nemško ovčarko Jenny vrtce, kjer otroke učimo o pravilnem pristopu do psa oz. pravilnem vedenju okoli psov. In največ naredimo, ko začnemo učiti že najmlajše. Starši lahko največ prispevajo k varnosti otrok v stiku s psi, če jih pravočasno naučijo osnov pravilnega vedenja okrog KATEREGAKOLI psa.
Pomembno je, da otrok vedno najprej vpraša lastnika psa, ali ga lahko poboža, nato se postavi na stran, s sproščenimi rokami ob telesu, brez očesnega stika s psom in pusti, da ga kuža ovoha ter čaka. Če se po tem, kuža sam umakne par korakov stran, je že s tem nakazal, da mu ni do interakcije z otrokom. Takšnega psa se ne dotikamo in vanj ne silimo dodatno! V kolikor pa pes sam aktivno išče stik, se otrok psu približa mirno, brez nenadnih gibov, hitenja in brez kričanja. Lahko počepne in psa poboža ob strani na področju reber in nikakor ne po glavi! Tudi tradicionalno stegovanje roke oz. pesti proti glavi psa, da ga bo ta povohal, je popolnoma napačno!
Otrok naj nikoli ne teče proti psu ali stran od njega, saj to lahko sproži lovski nagon ali pa se, predvsem majhne pasme, USTRAŠIJO. Prav tako naj se ne dotika psa, ki počiva, spi, je, pije ali ima svojo žvečilko oz. igračo. Če pa pes kaže opozorilne znake, kot so strmenje, pogled izpod čela, renčanje, lajanje ali jasno umikanje, naj otrok NIKAKOR psa ne sili v stik, saj bo slej kot prej prišlo do opozorilnega ugriza.
Kaj pomeni odgovorno skrbništvo psa, ko je v gospodinjstvu tudi otrok?
Odgovorno skrbništvo psa v gospodinjstvu z otroki pomeni, da odrasli ves čas aktivno skrbimo za dobrobit psa in varno sobivanje med psom in otrokom, ob zavedanju, da sta obe živi bitji z lastnimi potrebami, mehanizmi obvladovanja in čustvi.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se dinamika v družini zelo spremeni. Celoten proces prilagajanja na novo življenje se začne, preden dobimo novorojenčka. Ker dejstvo je, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo s psom pred prihodom otroka. Mnogo psov to čuti že prej in se lahko vedenjsko spremenijo.
Po rojstvu otroka naenkrat ni več skoraj nič časa za psa (razen najnujnejšega), psi lahko postanejo ljubosumni, zaščitniški, … Imam veliko primerov, ko so nastale težave s prihodom dojenčka, pokazala so se tudi agresivna vedenja, in so psi zelo dobro reagirali na individualno prilagojene Bachove kapljice. To je tudi obdobje, ko absolutno odsvetujem nakup mladička, ko imate doma dojenčka, ker največkrat pride do oddaje mladega psa zaradi pomanjkanja časa. Izbor psa mora temeljiti tudi na njegovem temperamentu – nekatere pasme ali posamezni psi so bolj tolerantni do otrok, drugi manj.
Za psa je pomembna vsakodnevna rutina, četudi se spremeni-naj nova ostane ista! Tradicionalno se je vedno govorilo, da pes potrebuje dovolj gibanja, mentalne zaposlitev in pozitivnih asociacij. V času dojenčka, če nimaš nikogar blizu, ki bi ti pomagal še s psi, je to iluzija. Pse običajno zanima, kdo je to jokajoče bitje, cel dan se nekaj dogaja in bolj malo spijo, pozornosti ne dobijo skoraj nič več. Naši psički sta bili prve mesece po rojstvu na zelo stranskem tiru. Ker nimamo blizu doma nobenih sorodnikov, smo bili sami za vse. Psički sta dobivali za jest, piti, klasičnih sprehodov ni bilo več, imeli sta zelo pogoste izpuste na ograjenem dvorišču s travnikom za razgibavanje in opravljanje potrebe in vsaka je imela svoj prostor, kjer smo jima poskusili omogočiti čim več nemotenega spanca.
Najhuje je pri psih, ki živijo v stanovanjskih naseljih in jih je potrebno fizično peljati ven na potrebo večkrat na dan; se vseeno pozna razlika, če živiš s psom v hiši ali v 10. nadstropju. Vedeti morate, da psi ob prihodu dojenčka bore malo spijo in to jih v nekaj dneh popolnoma izčrpa. Po nekaj mesecih smo šele uvedli rutinske sprehode, ko smo se uvedli v novo dinamiko. Res imaš slabo vest, ko vidiš, da pes samo leži in čaka na tvojo pozornost, četudi samo za minutko. Vendar ju zaradi teh nekaj mesecev nismo oddali. Je pa res, da sta bili psici že odrasli.
Drugo turbulentno obdobje pa sledi, ko se otrok začne plaziti okoli in je večja nevarnost za ugriz. Ko se začne postavljati na noge, ima nekontrolirane gibe ipd. Takrat bodite starši pozorni na najbolj zgodnje znake, da je psu neprijetno, in to je ODMIK, ko se otrok približa psu. Skrbnik mora biti vedno prisoten in nadzorovati interakcije med psom in otrokom, BREZ IZJEME. Če morate nekam na hitro skočiti, četudi samo za sekundo, naj bo vedno eden od njiju z vami – najsi bo to pes ali otrok, ki se še kobaca. Otroka učimo spoštljivega odnosa, psa pa osnovnih ukazov in mirnega vedenja okrog psa. Če je otrok vključen v določene naloge, kot je pomoč pri hranjenju ali krtačenju, sprehodu, to krepi njuno povezanost in razumevanje.
Kateri znaki pri psu so lahko opozorilo, da mu neka situacija ni prijetna?
Psi nam pogosto sporočajo, da jim neka situacija ni prijetna, a jih moramo znati opazovati. Zato sem tej tematiki posvetila posebno pozornost tudi na spletnem seminarju Otrok in pes: Prepreči ugriz otroka. Med znake stresa in nelagodja spadajo različno »močni« signali, s katerimi pes sporoča stopnjo stresa oz. nelagodja. Najnižjo raven stresa predstavljajo t.i. miritveni signali - npr. oblizovanje smrčka, zehanje, obračanje glaven in/ali telesa proč, dvigovanje tačke, spuščanje glave in repa, ...
Če pa ignoriramo, spregledamo ali celo redno zatiramo pasjo govorico telesa, pa se pojavijo bolj izraziti znaki kot so renčanje, lajanje ali kazanje zob. Ti znaki ne pomenijo, da je pes napadalen, ampak da je v stiski in se želi umakniti. Pomembno je, da te signale jemljemo resno in situacijo takoj spremenimo. Psa nikakor takrat ne kaznujemo, saj mu s kaznijo damo vedeti, da nam v bodoče ne sme več »povedati«, da želi mir. Tako velikokrat dobimo ugriz »iznenada« - pes se nauči, da telesnih signalov ne sme uporabiti oz. nimajo smisla, ker jih nihče ne upošteva.
Poleg vseh možnih znakov, ki jih danes prepoznavamo pri psu, morate vedeti drugo zelo pomembno stvar - da se bo tudi pes (poleg otroka) vedno želel najprej zanesti na vas! To pomeni, da bo računal na VAS, da boste odstranili njemu neko neprijetno situacijo ali predmet, ki mu povzroča nelagodje ali celo strah. Pomembno je vedeti tudi, da noben psihično in fizično zdrav pes, ne bo ugriznil močno že prvič. Ugrizi iz strahu se vedno stopnjujejo.
Kako naj ukrepamo, če opazimo, da otrok psa morda spravlja v nelagodje?
Če opazimo, da otrok psa spravlja v nelagodje, je treba ukrepati mirno in odločno, takoj, ko vidimo pri psu prve znake oz. ko vidimo, da otrok izvaja vedenja, ki sem jih omenjala prej in psa spravljajo v stisko. Otroka odstranimo iz situacije in mu razložimo, kaj je pes pokazal in zakaj mu ni bilo prijetno, v kolikor je dovolj star, da nas že razume. Nikoli ne kaznujemo psa, ker je pokazal znake nelagodja – to je njegova oblika komunikacije.
Če se pes npr. zateče k nam, ker otrok sili vanj, ga ne pustimo, da imata naprej interakcijo, temveč pohvalimo psa umirjeno z besedo in odstranimo otroka oz. prekinemo interakcijo med njima. Tako damo psu vedeti, da kadarkoli mu bo neprijetno, v prisotnosti psa, se vedno zateče k nam in bomo mi posredovali. Otroku tudi razložimo, da pes ni igrača, temveč živ in čuteč družinski član, ki ima pravico do miru in osebnega prostora. Če otrok vztrajno želi k psu, vztrajamo mi pri svojem. Če nimamo več energije, psa in otroka fizično ločimo npr. z otroško ograjico ali drugo fizično prepreko. Tudi to je za psa lahko obliko posredovanja, saj ve, da za ograjico otrok ne bo mogel več do njega.
Kako kot veterinarka in mama vidite vlogo izobraževanja otrok pri zmanjševanju pasjih ugrizov?
Kot veterinarka in mama verjamem, da ima izobraževanje otrok (in staršev) ključno vlogo pri preprečevanju ugrizov. Ko otroci razumejo, da psi čutijo podobno kot oni, da se lahko prestrašijo, in da imajo pravico reči ne, se število nevarnih situacij močno zmanjša. Otroci, ki jih učimo spoštovanja, nežnosti in opazovanja pasje govorice, zrastejo v čudovite in odgovorne odrasle. To je naložba v varnost, zdravje in boljše sobivanje med ljudmi in živalmi.
Iz teorije v prakso pa si dotično tematiko, ki je tako zelo pomembna za varno in srečno sobivanje otrok in psa, lahko ogledate na spletnem seminarju Otrok in pes, ki ga organizira Pasja univerza.
Posebni popusti, brezplačni posveti in delavnice
Karmen Grubelić boste tudi letos lahko srečali na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, kjer bo na svoji stojnici organizirala delavnico za otroke na temo odgovornega skrbništva psa. Otroci bodo lahko spoznali osnovne biološke potrebe psa in njihovo prehrano skozi pobarvanke. Sodelovalo bo lahko do šest otrok naenkrat med 11. in 15. uro.
Poleg tega bo nudila brezplačen pregled zobovja psov in možnost osebnega svetovanja glede prehrane, vedenja in zdravja psa. Kužki se bodo lahko tudi posladkali z določenimi izdelki in odžejali ter preizkusili svoj nosek. Letos bodo na voljo tudi vse informacije na temo Bachove terapije za živali in veterinarske homeopatije v obliki brošure ali vprašanj na to temo osebno v živo ter popust na Bachovo terapijo za pse. Izvedeli boste tudi, kako do velikega popusta za spletni seminar Otrok in pes.
dezurni@styria-media.si