Kaj imajo skupnega Matic Vidic, Dejan Levanič in Miha Ulčar? Vsi so se po tem, ko so bili v kateri od študentskih organizacij, podali v politične vode. Tako se občutka, da so študentske organizacije tudi kalilnice političnih kadrov, kar ne morem znebiti. Morda so le prvi poligon, prvi stik s tem, kako naj bi bila politika videti: upravljajo s tujim denarjem, hodijo na seje, glasujejo, sprejemajo odločitve – takšne, ki naj bi bile v interesu študentov.

Pri tem ne morem mimo zakona o malem delu. Zanj se težko izrečem, da je zgrešen. Povprečen Slovenec danes namreč študira več kot sedem let. Glede na odgovore Pahorjevih ministrov – če iz statistike izvzamemo Gregorja Golobiča – pa so pred od 20 do 30 leti študirali v povprečju le okoli pet let. Edini razlog, ki ga vidim iz odgovorov, je, da so opravljali manj plačanih priložnostnih del in imeli več štipendij. Rešitev za ministra Ivana Svetlika in študente je tako povsem preprost: študentom je treba dati več štipendij. Seveda pa se morajo te tudi krepko zvišati.

Poštenost
Glede na dejstvo, da se študentarija iz študentskih organizacij precej rada podaja v politične vode, lahko le upamo, da so se v kalilnici že izživeli. Da so se iz napak kaj naučili in da ne bodo spet hodili po pretankem ledu. Upajmo, da so zaradi dodatnih let študija odnesli tudi kaj več znanja – da bodo v bojevanju s težavami, ki jim pridejo naproti, uspešnejši od hitreje doštudiranih zdajšnjih ministrov. Predvsem pa upam, da bodo delali v korist malega človeka.