"Svet je lep tam, kjer ni ljudi"

Foto: Saša Despot
Foto: Saša Despot
Arne Hodalič. Eden od najbolj znanih slovenskih fotoreporterjev pravi, da je realist: "Vidim delček lepega in ogromno slabega." Glede prihodnosti pa je pesimist: "Zemlja je zbolela, neka pandemija bo pobrala 80 odstotkov prebivalcev."
Oglej si celoten članek

Pred kratkim ste bili, kot pravite, v Etiopiji. Ste v dolini Omo plačali za fotografiranje?
Seveda, saj vsi plačajo.

Vas to kdaj jezi?
Ne, tam ne. Jezi me, kadar ni razloga, tam pa je. Zakaj bi nam morali igrati neke modele? To je njihova legitimna pravica, da kaj zaslužijo. Saj ni veliko.

Meni ni v redu, da plačujem, a jim dam prav. Iz česa pa naj dobijo denar? Ali morajo živeti tradicionalno, da jih bomo hodili gledat na svojih počitnicah? Saj bi oni tudi imeli televizor; mislite, da ne?

Ali živijo tradicionalno le še zaradi nas?
Ne, to pa ne. Jaz sem šel v vas, ko sploh niso vedeli, da pridem. Niti ene majice niti ene plastične vrečke, nič, tako je bilo, kot je na fotografijah. To se mi zdi dobro, zato tudi plačam; ne bi pa plačal, da pridem tja in se preoblečejo.

Koliko plačate?
Po en evro. Plačati ni tako velik problem, večji problem je, ker potem vsi pozirajo in težko dobiš kaj avtentičnega, če nimaš časa.

Kolikokrat si lahko vzamete čas?
Če sem sam, si ga vzamem. V Etiopiji sem bil s skupino fotografov, ker zdaj delam tečaje v tujini, in takrat ni časa, ker je za tabo 30 ljudi, poslovneži.

V Etiopiji sem peljal poslovneže na jug, kjer smo fotografirali, potem pa sem jih odpeljal na letališče in odšel po svoje.

Kakšnim poslovnežem je bil namenjen tečaj?
Takšnim, ki si to lahko privoščijo. Da plačajo mene, mojo vozovnico in še sebe ter jih ne stane 
malo.

Kako je človeku, kot ste vi, imeti tečaje za takšne ljudi?
Ljudi vozim na tečaje, ker sicer nimam denarja, da bi šel. V Indiji sem bil konec lanskega leta zaradi tečaja, nazadnje pa sva šla tja z Meto (Krese, op. a.) delat res hudo ter zelo nevarno in odmevno zgodbo, ampak si je ne upava objaviti, ker ne bova več dobila vizuma.

Kam pa sta šla?
Na mejo z Bangladešem, tja, kjer Indijci streljajo Bangladeševce. Za 1,8 milijarde dolarjev so naredili 2.500 kilometrov dolg zid in tam v desetih letih ubili že tisoč Bangladeševcev.

V kakšni vlogi je bila tam Meta?
Kot novinarka. Ona je pisala, jaz pa sem fotografiral. Ona je namreč za tekst o Romih dobila pet tisoč evrov nagrade za najboljši tekst v Evropi, ta denar pa sva se odločila porabiti za humanitarni projekt.

Ali jo, kadar gresta skupaj, kaj srbijo prsti, glede na to, da tudi sama fotografira?
Saj je fotografirala, vendar za svoje projekte ... Ona ni za reportaže in ni tehnično dobra, ampak je dobra v tistem, v čemer je dobra – ima svoj stil in je za to dobila tudi nagrade.

Se vam ne zdi, da če se fotograf preveč obremenjuje s tehniko, trpi zgodba?
Ne, ker na to sploh ne gledaš. Jaz igram klavir in podzavestno pritiskam na gumbe. Raje vidim, da mi uide, kot da je zanič, ker se sicer bolj vznemirjam. Veste, koliko je bilo že dobrih trenutkov, ki niso bili tehnično popolni in jih zato ne vidimo? Ko se vse to poklopi, včasih je sreča, včasih znanje, pa nastane dobra fotografija.

Se ljudje fotoaparata ustrašijo?
Zdaj se že, ampak bolj v civiliziranem svetu. Zdaj je problem Amerika. Če hočeš tam koga fotografirati, te bo hotel ustreliti. Vsak te takoj toži. "Zakaj pa zdaj ti mene slikaš?" To je vprašanje. In rečeš: "Slikal sem ulico." In on: "Ne, mene si slikal."

Koliko fotoreporter na potovanjih zamudi zaradi fotografiranja?
Jaz bi rekel obratno. Nič ne zamudiš, ker si v določenih situacijah prisiljen iti globlje v stvar, in vidiš neskončno več, kot če samo potuješ.

Če samo potuješ, v bistvu žuraš. Tam, kjer je lepo, je fajn, se ustaviš, si malo ogleduješ, se malo kopaš. Jaz tega ne delam, še kopalk ne vzamem s sabo. Kje pa je čas.

Ali kdaj greste na dopust?
Na Hrvaško.

Po svetu pa nikoli?
Nikoli. Nikoli.

Tudi kadar se potapljate?
Prav tako delam zgodbo.

In katera je največja globina, na kateri ste posneli fotografijo?
Na približno 60 metrih.

S koliko bliskavicami?
Imam šest podvodnih bliskavic; tri s sabo in potem še malo 
rezerve.

Kakšen je svet na globini 60 metrov?
Zame super, ker se rad potapljam.

Bi šli tako kot režiser James Cameron do 11 kilometrov?
Takoj. Kdo pa ne bi šel (smeh).

Kje na svetu so najboljši potopi?
V Indoneziji, na Novi Gvineji in Hrvaškem, če je čista voda. In jame. Jame na Kubi, še boljše so v Mehiki, najboljši dve pa sta pravzaprav v Grčiji in na Madžarskem.

Kaj je tako fascinantnega pri jamah?
Drugače je. Ko sem leta 1991 začel, si nisem mislil, da me bo tako potegnilo.

Se je vse začelo s človeško ribico?
Tako je. Ker sem moral, sem nekako stisnil zobe, potem me je pa potegnilo.

Ali je pri globini tako, da si želiš vedno več?
V glavi moraš biti močan. Tisti, ki dobro prenesejo alkohol, ki so taki, kot so, ne delajo takšnih neumnosti. Dvakrat, trikrat sem malo preveč popil, pa sem vozil 40 kilometrov na uro, ker sem vedel, da bo sicer frka; nekateri pa takrat vozijo 250 kilometrov na uro.

Enako je pod vodo. Če ne moreš nadzorovati samega sebe in si rečeš, da lahko greš globlje, si mrtev, jaz pa točno vem, da ne smem iti globlje.

Ste tudi častni podpredsednik društva popotnih fotografov. Koliko je v Sloveniji dobrih popotnih fotografov?
Ogromno. Nadnaravno veliko.

Ali društvo kaj pripomore k temu?
Tisti, ki so dobri, so dobri tudi brez društva. Društvo pripomore k višji ravni tistih, ki ne znajo dobro fotografirati. Nama z Iztokom (Bončino, op. a.) na koncu tečaja rečejo, da so šli čez svoje stare fotografije in so vse vrgli stran.

To je super. Ljudje namreč nimajo meril. Veste, kaj vse mi pošiljajo na natečaje? Sem mislil, da se delajo norca, pa se ne. Neostro, s telefonom, nič od nič pa še nič. Pa očitno pošljejo na natečaj v neki želji po zmagi. Če ne vidijo, da je to totalno sranje ... To jih učimo, nekaj špic pa smo vzgojili tudi s temi tečaji: Aleš Kreže, Katja Bidovec, Nina Šorc ...

Fotografije za Veliki atlas Slovenije, ki nastaja, ste kot urednik fotografije izbirali na natečaju.
Imam ogromno listo fotografov, poleg tega pa sem v elektronskem sporočilu napisal, naj ga posredujejo naprej. Honorar je bil za slovenske razmere razmeroma dober: za veliko fotografijo 70, za srednjo 50, za malo 20 evrov. Objavljenih bo več kot 80 fotografij približno 50 avtorjev.

Bo katera tudi vaša?
Mislim, da dve. Jama in soline.

Je bilo treba za atlas kaj fotografirati na novo?
Ne. Namen je bil, da se nič ne fotografira na novo, ker ni bilo denarja za produkcijo. Ko smo se dogovorili z urednikom Mihom Kovačem, mi je rekel, da ga ne zanimajo slabe fotografije, temveč samo dobre.

Ampak pri slovenskih občinah, kjer je bila potrebna fotografija za vsako glavno mesto, za marsikatero od teh mest, ki so čudna, grda in jih nihče ne fotografira, nismo imeli fotografij. Recimo za Žalec in Ajdovščino; tam smo morali vključiti tudi slabe 
fotografije.

Kako je biti podpisan kot urednik fotografije?
V redu. Jaz stojim za tem, naredil sem ožji izbor z 20 tisoč fotografij na nekaj sto, končni izbor pa so naredili drugi.

Kateri slovenski kraj je najbolj fotogeničen?
Najlepše fotografije so z Bleda, Cerkniškega jezera; hribi, vode, slapovi, gozdovi ... Nabor fotografij, ki ga imam zdaj, je fantastičen. Imamo najboljši možen arhiv v Sloveniji in iz te baze že naročajo fotografije pri ljudeh, ki so jih 
naredili.

Glede na to, da je Tomo Križnar te čase tako dejaven, me zanima samo še to, kako gledate na njegova prizadevanja za Nube?
Super. Ne vem, ali ste videli, a se izplača pogledati tisto oddajo na televiziji, kjer smo nastopali 
štirje.

Tisto, v kateri je bil poleg vas in Križnarja tudi Zvone Šeruga? On je nekako priznal, da je prodana duša, Križnar je deloval do konca predan humanitarec, vi pa ste nekje vmes?
Ja, jaz sem bolj realen kot Križnar. Treba je vedeti, da je on videl ogromno slabega. Saj sem jaz tudi, a je nanj močno vplivalo, name pa manj. On je zagrenjen, seveda še vedno pošten, priden, delaven, ampak se mu je odtrgalo.

Zanj je bilo slabo, a dobro za Nube. Jaz na to gledam pozitivno. Ampak Zvone ni rekel, da je prodana duša. Zvone je rekel, da je svet lep. Svet ni lep. On bi moral govoriti: Jaz prodajam lep svet. Jaz prodajam samo lepi del sveta. To pa ja. Svet ni lep. Svet je zajeban in Križnar to ve in vidi samo to. Jaz vidim delček lepega in ogromno slabega, Zvone pa samo lepo.

Mogoče je drugačna samo njegova perspektiva. On kot optimist, Križnar kot pesimist, vi kot realist ...
Recimo. Pa sem tudi pesimist, kar se tiče prihodnosti. Zdaj še gre, čez nekaj let pa bo res konec. Tako ne more iti, ni šans.

Človek je virus tega planeta. Zemlja je od človeka zbolela in enkrat bo neko očiščevanje. Računam, da bo neka pandemija, ki bo pobrala 80 odstotkov ljudi, in bo spet v redu. Narava pač tako dela.

Res tako mislite?
Absolutno, ker ni druge možnosti, ker vojna premalo pobere. Vojna pobere nekaj sto tisoč, milijon ali dva, mi pa moramo Zemljo očistiti treh, štirih, petih 
milijard ljudi.

Ko potujete, verjetno vidite tudi veliko lepega.
Ja, tudi, ampak po navadi tam, kjer ni ljudi. Ali tam, kjer jih je malo.

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 1

  • 14:45 28. April 2012.

    "Zemlja je zbolela, neka pandemija bo pobrala 80 odstotkov prebivalcev."<br /><br />Nevem no, verjetno se kolega ne zaveda da zemlja …

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.