Stojan Petrič je dober direktor, sicer Kolektor ne bi bil dobro stoječe podjetje. Da lahko slab direktor pod vodo hitro spravi tudi odlično podjetje, so naši menedžerji dokazali v več primerih, celo v Hitu in Petrolu, kjer se je to zdelo nemogoče. Stojan Petrič pa je tudi človek, ki podjetje povsem obvladuje, ne da bi ga kupil. Da mu ga ni bilo treba, so mu, dokler je bil blizu vladajoče politike (in zdaj je znova), precej pomagali tudi državne banke in skladi. V nekem intervjuju je dejal, da nakup podjetja s posojilom, za katerega zastaviš delnice tega podjetja, kaže na nedoraslost menedžerjev. In res, zakaj bi podjetje kupil, če ti ga ni treba.

Priložnosti. Uradni lastniki so delavci in menedžerji, ki so v družbe lastnice Kolektorja vložili certifikate in pustili plače. Na skupščine družbe, ki ima skoraj 700 delničarjev, prideta le eden ali dva. Jih upravljanje svoje lastnine ne zanima in so zadovoljni, ker imajo vsaj službo v dobro stoječem podjetju? Petriču popolnoma zaupajo ali se bojijo za svojo službo, če se s čim ne bi strinjali? Resnica je najbrž kombinacija vseh teh razlogov.

Če si z najožjimi sodelavci glavni na skupščini, v nadzornem svetu in še direktor vrste podjetij, je priložnosti, da se kaj uredi po domače in za svoj žep, precej. Na 17 konkretnih vprašanj o premetavanju deležev so v Kolektorju odgovorili le, da je bilo vse transparentno. Zelo pomirjujoče. Tudi zaradi izkušnje z Bavčarjem in Šrotom se kar ne morem znebiti misli, da ima Petrič, čeprav velja za asketa, kakšen nabiralnik, na katerega se bo nekoč izpisalo njegovo ime. Morda na Deviških otokih, gotovo pa brez kredita.