“V našem kulturnem okolju je zaradi zgodovinsko-socialnih razlogov tabu dotika zelo močan. Iz tega izhaja tudi visoka stopnja samomorilnosti. Takrat ko nas nekaj 'povozi', se namreč ne znamo nasloniti na drugega, ker nas tega niso naučili. Recimo pri Bosancih in Neapeljčanih je povsem drugače. Poleg tega se pri nas dotikov izogibamo tudi zaradi konotacije spolnosti. Dekleta in zlasti fantje se, potem ko pridejo v puberteto, s svojimi starši kar naenkrat nočejo več dotikati,” pravi Aldo Rupel, upokojen športni pedagog. S strokovnjakom za psihomotoriko smo se pogovarjali pred njegovim predavanjem o govorici telesa, ki bo jutri ob 18. uri v Središču Rotunda.
Nemirni otroci. Aldo Rupel pravi, da hiperkinetični otroci, ki imajo težave s koncentracijo, impulzivnostjo in nemirom, zaradi česar težje učno napredujejo, v gibanju iščejo zadostitev za določeno pomanjkanje.
Telo ne laže
“Če je telo navajeno dotikov, empatičnega odnosa, pa ga ni deležno, se pomanjkanje odraža tudi v telesnih bolečinah,” pojasnjuje Rupel. “To pa še ne pomeni, da se moramo vsepovprek objemati. Težava nastane, ko si nekdo želi objema in ga potrebuje, a si ga zaradi usidranih vzorcev in kalupov ne upa podeliti ne prositi zanj, zaradi česar močno trpi.”
Rupel pravi, da je naše telo naša zgodovina. “V njem se nabirajo vsa doživetja, potešenosti in pomanjkanja. Naključnih gibov zato ni. Telo ne laže ali laže le kratek čas.” Udeležence predavanja bo naučil osnovnega “branja” drugih teles, pa tudi lastnega, saj, kot opozarja, svojega telesa pogosto ne znamo prav niansirati.