V nadaljevanju preberite:

• Zaradi upoštevanja stalnega namesto dejanskega prebivališča zavarovalnica neupravičeno zvišala premijo za 55 evrov.
• Zagovornik načela enakosti je ugotovil, da takšna praksa ne odraža dejanskega tveganja in ni ustrezno sredstvo za doseganje legitimnega cilja.
• Ravnanje zavarovalnice predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi kraja bivanja.

Zagovornik načela enakosti je obravnaval primer zavarovanca, ki je pri spletnem sklepanju avtomobilskega zavarovanja navedel svoj začasni naslov, kjer dejansko prebiva. Zavarovalnica je na tej podlagi izračunala premijo, ki jo je zavarovanec tudi poravnal. Kmalu zatem pa ga je obvestila, da bi moral navesti stalno prebivališče, saj pri odmeri premij upošteva izključno ta podatek. Na tej osnovi mu je za isto zavarovanje odmerila približno 55 evrov višjo premijo.

Zavarovanec je ravnanje zavarovalnice prijavil Zagovorniku, saj je menil, da je bil zaradi navidezno nevtralne prakse – ki kot merilo upošteva stalni naslov – postavljen v slabši položaj v primerjavi z osebami, ki na stalnem naslovu tudi dejansko živijo. Kot nekdo, ki ima urejeno začasno prebivališče in dejansko prebiva drugje, je bil zaradi takšne prakse neupravičeno finančno obremenjen.

Preverjanje zakonitosti ravnanja zavarovalnice

Foto: Profimedia V postopku je Zagovornik preverjal, ali je ravnanje zavarovalnice skladno z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo. Osrednje vprašanje je bilo, ali zavarovalnica pri odmeri premij zasleduje legitimen cilj in ali uporablja ustrezno ter nujno potrebno sredstvo.

Zavarovalnica je pojasnila, da pri določanju premij upošteva statistične podatke o škodnih primerih v različnih delih države. Ti naj bi kazali na razlike v tveganjih med območji, zato naj bi bil stalni naslov relevanten dejavnik pri izračunu premije. Obvladovanje tveganj je po Zakonu o zavarovalništvu legitimna naloga zavarovalnic, zato je Zagovornik tak cilj tudi priznal.

Vendar pa je presodil, da zavarovalnica cilja ne zasleduje na ustrezen način. Ključni problem je, da stalni naslov ne odraža nujno dejanskega kraja bivanja. V obravnavanem primeru je zavarovanec dejansko živel drugje, kar pomeni, da je zavarovalnica pri odmeri premije upoštevala podatek, ki ne odraža realnega tveganja. S tem je zavarovanec plačal več, kot bi bilo upravičeno glede na njegovo dejansko bivanje.

Ugotovitev posredne diskriminacije

Zagovornik je zato ugotovil, da je zavarovalnica zavarovanca posredno diskriminirala na podlagi kraja bivanja. Praksa, ki kot merilo upošteva izključno stalni naslov, je navidezno nevtralna, a v praksi lahko neupravičeno prizadene osebe, ki dejansko živijo drugje. Zavarovanec je bil zaradi takšne prakse finančno prikrajšan, saj mu je bila odmerjena višja premija, kot bi mu pripadala glede na njegov dejanski kraj bivanja.

Primer jasno kaže, da morajo zavarovalnice pri upravljanju tveganj in oblikovanju premij upoštevati podatke, ki resnično odražajo okoliščine zavarovanca, ne pa zgolj formalne evidence, ki ne predstavljajo nujno realnega stanja. Zagovornik načela enakosti je z odločitvijo poudaril, da morajo biti zavarovalne prakse ne le zakonite, temveč tudi pravične in sorazmerne, da ne povzročajo neupravičenih razlikovanj med zavarovanci.

dezurni@styria-media.si