Kot je v intervjuju za britanski časnik Daily Telegraph dejala Pattenova, je Lightoller, ki je bil sicer kasneje odlikovan za vojnega heroja, resnico o vzrokih za potop takrat največje in najprestižnejže potniške ladje na svetu skrival, ker se je bal za svoj ugled in obstoj ladijske družbe ter s tem delovnih mest za svoje sodelavce.

"Z lahkoto bi se izognili ledeni gori, če ne bi naredili usodne napake," je dejala Pattenova. "Namesto da bi ladjo tik pred ledeno goro preprosto obrnili levo od gore, je krmar Robert Hitchins zaradi panike potegnil napačno krmilno napravo in ladjo obrnil proti ledeni gori."

Pattenova je zgodbo svojega dedka zapisala v knjigi Dobro kot zlato. V njej tako razlaga, kako je bilo v tistih časih običajno, da sta za premik ladje obstajala dva različna krmilna sistema. Eden je bil namenjen za premik v levo, drugi pa za premik v desno.

Ko je bila napaka narejena, so imeli po besedah Pattenove samo štiri minute časa za spremembo smeri ladje, in ko je napako opazil prvi častnik William Murdoch in jo poskušal popraviti, je bilo že prepozno.

Dedek Pattenove sicer v tistem trenutku ni bil na krovu, je pa bil navzoč v tistem trenutku, ko se je ladja že začela potapljati. Dedek tam ni slišal samo za napako, ki jo je storil krmar, temveč tudi, da je J. Bruce Ismay, lastnik podjetja White Star Line, ki je ladjo naredilo, kapitana prepričal, da mora ladja pluti naprej.

"Če bi se Titanik takrat ustavil, se ladja vsaj do prihoda reševalcev ne bi potopila, preživeli pa bi lahko tudi vsi potniki na njej," je še dejala Pattenova.

Titanik je bil leta 1912 največja potniška ladja na svetu. 10. aprila 1912 je iz britanskega mesta Southampton prvič odplul proti New Yorku. Na četrti dan potovanja je ladja zadela ob ledeno goro in potonila s 1500 potniki na krovu.