Veljavni zakon o pacientovih pravicah je lep primer tega, kako je lahko na papirju nekaj videti zelo lepo – v praksi pa ne zaživi. Že zdaj imamo zavarovanci pravico, če podvomimo o pravilnosti diagnoze ali načinu zdravljenja, za mnenje povprašati drugega zdravnika. Vendar v praksi “ljudje to premalo uporabljajo”, mi zatrdijo celo zdravniki sami.

Nihče od njih se na primer v zadnjih letih, odkar velja zakon, ki je omogočil pravico do drugega mnenja, ni srečal s tem, da bi mu pacient prinesel ta papir. In tudi zdravniki se pisanja teh presoj o svojih kolegih v loku izogibajo.

“Ja, vedno pomisliš, kaj pa če bi se kakšen lapsus zgodil meni. Če napišeš drugo mnenje, to pač ni le en ceglc papirja. Za tem je treba stati,” mi je priznal eden od njih.

Preskok. In tako imamo pri v zakonu lepo napisani pravici v praksi eno veliko sivo cono. Po bolnišnicah ne vedo povedati niti, koliko zahtev za drugo mnenje so doslej dobili, kaj šele, kaj so ta pokazala.

Pacienti pa dosedanji ureditvi ne zaupajo, ker zdaj ta druga mnenja lahko dobijo le znotraj zdravstvenega zavoda, kjer se zdravijo. In upravičeni so pomisleki, da to – zaradi poznane kolegialnosti med zdravniki – sploh niso prava druga mnenja.

S popravljenim zakonom bomo vendarle dobili možnost, da jih poiščemo v drugem zavodu. In ker bo napotnico za to izdal osebni zdravnik, se bo končno videlo tudi, kako pereč (ali pa nepereč) je problem. To bo prvi pravi lakmusov papir, koliko zaupanja gojimo v zdravnika, ki nas zdravi.