Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Minister za izobraževanje je že od začetka mandata eden od najbolj izpostavljenih članov vlade. Začelo se je z nezadovoljstvom kulturnikov, nadaljevalo s študenti, upirali so se rektorji, zdaj je dokončno prekipelo še šolnikom. Do zdaj ga je reševalo predvsem to, da so bili protesti tistih, ki se jih dotika njegovo superministrstvo, med seboj nepovezani. Zavezništev niso želeli ali pa jih niso znali najti. Zadnji upori visokošolskih delavcev in študentov so sicer zanimivi predvsem zato, ker jih niso sprožile uveljavljene institucije, temveč prihajajo od spodaj. Študentske organizacije in univerzitetna vodstva si ne smejo zatiskati oči, da podpirajo njihova velikokrat medla nasprotovanja ostrim finančnim rezom v visokošolski prostor, ki ga bodo lahko kmalu temeljito spremenila. In to ne v smeri večje dostopnosti znanja.

Boj. Lanska zasedba filozofske fakultete je pokazala, da tovrstni upori proti vladnim reformam niso boji za staro pravdo. Ne prizadevajo si, da bi ohranili idejo stare univerze. Stare univerze so namreč organizacije, ki večinoma zaposlujejo po poznanstvih, ne sposobnostih, ki vse prevečkrat živijo na izkoriščanju mladih delavk in delavcev, ki delajo za slabo plačilo in brez vsakršne varnosti. To so tudi univerze, za katere študenti že brez uradnih šolnin plačujejo preveč, saj nimajo ustrezno urejenega bivanja, štipendij, dela. To ni univerza, ki jo protestniki branijo. Želijo si drugačen delovni in študijski proces. Videli bomo, ali bodo pri tem znali vztrajati ali pa se bodo zadovoljili z manjšim kompromisom.