V Društvu za nenasilno komunikacijo (DNK) so na novo pridobili kar 17 prostovoljcev, ki so se prijavili po tem, ko so o tem prebrali članek v Žurnalu.

“Za prostovoljno delo sem se odločila, ker menim, da ni dovolj, da si operemo vest z denarnimi prispevki za humanitarne ustanove in akcije, ampak je prav, da smo do družbe odgovorni in se dejavno vključimo v reševanje konkretnih primerov,” pravi prostovoljka Vojka Jelen, ki je pred kratkim opravila uvodno usposabljanje za druženje z otroki, ki imajo izkušnjo nasilja.

Pomembna je doslednost
“Prostovoljstvo mi je dalo veliko. Zdaj me ni strah ljudi ali pristopiti do drugega človeka in vzpostaviti komunikacijo. Dalo mi je odprtost v vsakdanjem življenju in partnerskem razmerju,” je ob današnjem mednarodnem dnevu prostovoljstva dejala Tjaša Kokalj, ki že deveto leto dela kot prostovoljka. Pri tem je ob delu z otroki spoznala, da je treba otrokom postaviti jasne in ostre meje ter biti pri tem dosleden in se na otrokove napake vedno odzvati enako.

Odločno, a nenasilno
Božena Ambrozius, vodja koprske enote DNK, nam je dejala, da so se prostovoljci naučili, kako pravilno ravnati z otroki, izkušnje pa so jim dobrodošle tudi pri njihovih otrocih.

“Ko hočeš otroka ustaviti pri nečem, je pomembno, da ga takoj primeš za roko, pogledaš v oči in mu rečeš: 'Tega ne smeš.' To ni nasilna komunikacija, ampak odločna,” je povedala Ambroziusova in dodala, da ni prepovedanih čustev.

Jeza in žalost sta čustvi, ki povesta, da je nekaj narobe, pomembno pa je, kako ju pokažemo. Denimo da pri jezi nismo nasilni in ne zmerjamo ali pretepamo drugih.