Vstopimo v dnevno sobo, na sredini je klubska mizica, na njej pa revije in daljinec za televizor, ki ga lahko gledamo iz udobnega fotelja. Svetloba je mehka in prijetna. A za navidezno domačnostjo se skriva natančno zasnovano raziskovalno okolje. "Namen te sobe je prav to – da je čim bolj podobna domači dnevni sobi. Da se oseba ne počuti kot poskusni zajček, ker to vpliva na rezultate," pojasnjuje prof. Andrej Košir, ki nas pozdravi v laboratoriju LUCAMI na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, kjer razvijajo podporne tehnologije za večjo socialno vključenost – predvsem starejših in odraslih z razvojnimi primanjkljaji.

Že odzivi telesa povedo ogromno

Soba je opremljena z napredno senzoriko: kamero, očali s sledilcem pogleda, ki merijo tudi velikost zenice in zaznavajo, kam človek gleda. Tu je pametna zapestnica, ki meri srčni utrip, gibanje roke in elektrodermalno aktivnost – spremembe v potenju, povezane z obremenitvijo …"Velikost zenice, če normiramo osvetlitev, je eden najboljših pokazateljev kognitivne obremenitve," razlaga Košir.

Foto: Anže Petkovšek Lucami Iz teh signalov je mogoče v realnem času zaznati stres, mentalni napor in posledično tudi trenutek, ko naloga za nekoga postane prezahtevna. Gre za pomemben premik: namesto da bi človeka ustavili in ga po opravljenem delu spraševali, kako se je počutil, sistem odzive zaznava sproti. To odpira vrata novim načinom podpore, pojasnjuje sogovornik – ne le v oskrbi starejših, temveč tudi v izobraževanju. V sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani so denimo izvedli študijo poučevanja geografije, pri kateri so spremljali, kam otrok pri vprašanju o Gorjancih dejansko pogleda na zemljevid. Razvili so tudi merilec matematične anksioznosti, ki terapevtu v realnem času pokaže, kdaj postane naloga za otroka pretežka. "Psihologi so doslej opirali predvsem na vprašalnike. Ampak vprašalnik pomeni, da moraš človeka ustaviti, tukaj pa lahko med procesom vidimo, kaj se dogaja."

Pametni dom, ki podpira in svetuje starejšim

V laboratoriju LUCAMI pa ne razvijajo le merilnih sistemov, temveč tudi konkretne rešitve, pove Košir. Ena od njih je priporočilni sistem za fizične in socialne aktivnosti starejših.

Če bi bil povezan z domačo senzoriko in personaliziranimi podatki, bi lahko denimo zaznal, da nekdo že več dni ni imel socialnega stika in mu preprosto svetoval: "Tri dni nisi govoril z nikomer. Pokliči hčerko. Pojdi na sprehod."

Slovenija namreč sodi med države, kjer beležimo dolgo pričakovano življenjsko dobo, žal pa temu ne sledijo v enaki meri tudi pričakovana leta zdravega življenja, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Konec leta 1995 je v Sloveniji delež ljudi, starejših od 65 let, v celotnem prebivalstvu znašal 12,5 %, leta 2008 je ta starostna skupina predstavljala že skoraj petino prebivalstva, do leta 2060 pa naj bi se delež starejših od 65 let povzpel na 35 %, ali celo višje.  Foto: Anže Petkovšek Lucami

Medtem raziskovalci ugotavljajo, da si približno polovica starejših želi ne želi institucionalne oskrbe, temveč želi ostati doma.

Država hkrati uvaja dolgotrajno oskrbo in spodbuja deinstitucionalizacijo – prehod iz velikih institucij v manjše skupnosti in varovana stanovanja. Tehnološka podpora pa postaja ključen del tega procesa, pravi profesor Košir.

Njihov laboratorij sodeluje z Varstveno delovnim centrom Tončke Hočevar, Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani (oddelek za psihologijo), Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani ter Inštitutom Antona Trstenjaka. A glavni izziv danes niti ni več tehnologija, poudarja Košir, temveč to, kako jo pripeljati do ljudi.

Robot, ki začne pogovor in človeka spodbuja, da je aktiven

Posebno poglavje je robot, ki naj bi v prihodnje deloval v varovanih stanovanjih in mobilnih ekipah. "Robot ne nadomešča človeka, je pa lahko strokovni ekipi v veliko pomoč," pravi sogovornik.

Robot bi izvajal kognitivne treninge, spodbujal aktivnosti in hkrati spremljal stanje uporabnika. Raziskave kažejo, da kognitivni upad ni vedno postopen in pogosto pride do nenadnih poslabšanj. Redne vaje pa lahko takšne spremembe zaznajo dovolj zgodaj.

Pri uporabnikih z razvojnimi primanjkljaji, kot jih ima recimo 250 v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar, opažajo veliko pasivnosti, ko strukturiranega dela zmanjka. Robot bi lahko postal animator, pobudnik za miselne igre, pogovor ali reševanje nalog.

"V praksi se je pokazalo, da so ljudje pogosto bolj osamljeni, kot pa da bi si želeli fizične pomoči," dodaja Košir. Izkušnje iz evropskih projektov poleg tega kažejo, da so uporabniki robote pogosto dojemali kot družbo, ne kot grožnjo.

• So pa roboti, ki lajšajo življenje uporabnikom, vse bolj dostopni tudi "navadnim smrtnikom". V Slovenijo je nedavno prispel humanoidni robot UBTECH Walker S2, ki so ga poimenovali Max. Predstavitve smo se udeležili tudi mi, tukaj si lahko preberete, kaj vse zmore.

Zanimivo, kaj lahko o uporabniku pove že vlaga v zraku stanovanja

Pametni dom pa ne pomeni nujno robota. Včasih veliko povedo že preprosti senzorji. "Merjenje vlage je lahko na primer zelo dober indikator stanja," pravi Košir. Konkreten primer: če nekdo vsako jutro prezrači stanovanje in skuha kavo, nastane značilen vzorec. Ko ta izgine, sistem zazna spremembo. Senzor na vratih, svetlobni pogoji, hrup, ritem gibanja – vse to lahko nakaže, da je prišlo do zapletov, in za to sploh ne potrebujemo kamer oziroma invazivnega nadzora nad uporabnikom.

Foto: Anže Petkovšek Lucami Cilj tehnologije je namreč, kot razloži sogovornik s Fakultete za elektrotehniko, da je čim bolj nevidna in nemoteča. "Idealno je, da starejšim ni treba vedeti skoraj ničesar ali se s tehnologijo kakorkoli ukvarjati. Sistem deluje v ozadju."

Za internet nam ni škoda denarja, za oskrbo pa

Priznava pa, da obstajajo tudi ovire. Medtem ko so ljudje za internet pripravljeni plačati 30 evrov mesečno, za oskrbo ne bi bili pripravljeni odšteti niti 40 evrov na mesec, kažejo raziskave.

Košir meni, da je poznavanje tehnoloških možnosti za olajšanje življenja starejšim pri nas slabo, mnogi še vedno poznajo le t. i. rdeči gumb – sistem za klic v sili, star skoraj 20 let.

Pomemben element pri razvoju tehnologije je tudi klicni center. Če sistem zazna padec ali nenavadno stanje, mora na drugi strani linije odgovoriti človek. "Tehnologija je lahko funkcionalna, ampak zakonodajno in etično še vedno potrebujemo živo osebo, na katero se lahko uporabnik obrne." To pomeni dodatne stroške, nočno delo, odzivnost, organizacijo.

Če sistem ni zasnovan z uporabniki, ga ti ne bodo sprejeli

Posebnost laboratorija LUCAMI je tudi, da deluje kot učno okolje. Študenti za delo uporabljajo realne podatke, razvijajo aplikacije, sodelujejo pri magistrskih in doktorskih projektih.

"Ne moreš več učiti samo enačb na tabli. Študenti morajo dobiti izkušnjo s podatki, z realnimi sistemi," pravi Košir.

Dokler robot še ni dovolj samostojen, del njegovega delovanja v ozadju nadzoruje človek. Tako raziskovalci zbirajo podatke za nadaljnji razvoj.

Ključna za uspešno izvedene projekte pa je interdisciplinarnost, poudarja sogovornik: elektrotehniki razvijajo tehnološko infrastrukturo, psihologi oblikujejo kognitivne modele, pedagogi didaktične pristope, gerontologi razumejo potrebe starajoče se družbe. "Sistemi morajo biti ob vsem tem zasnovani skupaj z uporabniki, sicer jih ti ne bodo sprejeli," dodaja.

Tehnologija lahko zazna padec, opomni na zdravila, prepozna motnje spanja, pomaga organizirati dan. Lahko zmanjša strah svojcev in podpre samostojnost starejšega, pojasnjuje Košir. A le če bo dostopna, razumljiva in umeščena v sistem dolgotrajne oskrbe.

nina.sprohar@styria-media.si