Uši. V sedemdesetih letih so učitelji z rednim pregledovanjem otroških glavic uspešno zatrli uši, pravi Jana Majhenič, ki je bila zaposlena v šoli. “Dandanes, v 21. stoletju, sredi Evrope pa gledam svoje vnuke in njihove starše, ki se neuspešno bojujejo proti tej nesnagi,” je ogorčena.

Uši so po njeni oceni postale tako pogoste predvsem zaradi dogovora med ministrstvom za šolstvo in šport (MŠŠ) in inštitutom za varovanje zdravja (IVZ), “ki določa, da vzgojno-izobraževalni delavci ne smejo pregledovati lasišč otrok, češ da s tem kršijo zasebnost”.

Ni jim treba iskati uši
Zato je na MŠŠ poslala pobudo, naj se resneje lotijo problema ušivosti. Med drugim jih sprašuje, kdaj bodo sprejeli učinkovite ukrepe za odpravo ušivosti, in dodaja, da učitelji ne potrebujejo zdravstvene izobrazbe, da pregledujejo za uši in gnide.

“Vlogi šole sta predvsem obveščanje in ozaveščanje staršev v zvezi s preprečevanjem in odpravljanjem uši, zaposlenim pa ni treba pregledovati lasišč,” odgovarjajo na MŠŠ. Na IVZ pri pregledovanju dokumentov niso zasledili, da bi v kateri drugi državi lasišča pregledovali učitelji. “V nekaterih državah imajo na šolah medicinsko sestro, ki ob pojavu ušivosti poskrbi, da so starši poučeni o postopkih razuševanja,” pojasnjujejo. V nekaterih primerih sestre tudi pregledujejo glave, vendar potrebujejo pooblastila staršev.

“Dodatnih ukrepov za razuševanje ne načrtujemo,” dodajajo na IVZ.