Podkupnine se ne daje ali jemlje iz malomarnosti, ampak je vedno sprejeta z določenim naklepom, razmišlja eden od slovenskih pravnikov. Ali so možje zgolj lobirali ali je njihovo početje in kupčkanje daj-dam že zrelo za kaznovanje? In če je, po katerem členu in zakaj ravno po tem in ne katerem drugem? Verjeli ali ne, celo kazenski pravniki so sprva podvomili o tem, ali je policijska zanka sploh ponudila dovolj jasno ločnico med lobiranjem in medsebojnim podkupovanjem osumljencev. To pa zato, ker jasno postavljenih standardov ni. In kdo je v tej državi odgovoren za postavljanje nedvomnih meja, čez katere se ne sme v političnem, gospodarskem ali drugače družbenem lobiranju določenih uslug. S prstom se žuga organom pregona, češ da je to njihova dolžnost. Je res?

Kvalifikacija. Očitki poslansko-ministrski trojici so, vsaj neuradno, povsem razdelili tožilske in policijske vrste. Prve bojda razjeda dilema, kako nameravajo tožilci s prisluhi dokazati, da je nek poslanec podkupljiv, ker je glas podpore izrekel določenemu členu vladajoče elite. Glasovanje je nenazadnje zanj ustavna pravica. S kakšno pentljo bi bilo treba oviti ta glas funkcionarju, da bi mu lahko očitali prejem darila? Zdi se neverjetno, a pri vrednotenju teh kaznivih dejanj je policija videla korak dlje kot tožilstvo. Garancije za uspeh v tehtanju, kaj bi bilo pametneje – zloraba položaja, jemanje in dajanje podkupnine ali napeljevanje h kaznivemu dejanju –, sicer ni. Potreben pa je občutek, koliko in kaj zadostuje za to, da se nekomu nek prestopek dokaže. Dvomim, da so imeli vsi vpleteni podobno dober občutek. To bo pokazal čas.