Ustavno sodišče je odločilo, da je del zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki je bil podlaga za odlok o prepovedi ponujanja blaga in storitev, sprejet marca lani ob začetku epidemije covida-19, v neskladju z ustavo. Neskladje je treba odpraviti v dveh mesecih. Posledično je neustaven tudi vladni odlok, ki ga je treba po mnenju sodnikov razveljaviti.

Pobudniki presoje ustavnosti in zakonitosti odloka o prepovedi ponujanja blaga in storitev v delu, ki se nanaša na ponujanje storitev, so bili gospodarski subjekti različnih pravnoorganizacijskih oblik. Odlok je vlada sprejela 15. marca lani, veljati pa je začel dan pozneje, ko se je zaradi epidemije ustavilo javno življenje v Sloveniji. Nato je bil večkrat spremenjen in dopolnjen.

Pobudniki, samostojni podjetnik Stanislav Vrhunc in drugi, so vladi med drugim očitali, da z odlokom po lastni presoji, brez kakršnihkoli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov.

Ustavno sodišče je, kot so danes zapisali v sporočilu za javnost, opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za podrobnejše podzakonsko urejanje.

Človekove pravice oziroma temeljne svoboščine lahko omeji le zakon

Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon.

V zakonu morajo biti določena varovala

Ko gre za urejanje svobode dela in svobodne gospodarske pobude zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni ustavnega sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz ustave, izjemoma prepusti izvršilni oblasti predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo nedoločenega števila gospodarskih subjektov. Vendar pa morajo biti v zakonu določena ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadošča, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku določa trajanje omejitev in prepovedi, s katerimi se posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo gospodarskih subjektov. Ob tem pa zakon tudi ne določa varoval, ki bi omejila prosto presojo vlade, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih. Ob tem je sodišče presodilo tudi, da zakon o nalezljivih boleznih ne daje podlage za sprejemanje ukrepov na področju ponujanja storitev, temveč le za blago (in izdelke).