Pisci zakona o minimalni plači so hote ali nehote (dejstvo je, da so) delodajalcem omogočili, da za sto evrov oškodujejo zaposlene z najnižjimi dohodki, ki morajo vsak cent obrniti dvakrat, preden ga porabijo. Tega pa ne morejo preprečiti niti delodajalcem sicer enakovredni nasprotniki – sindikati. Pogajanja, ki jih razumemo kot dialog med dvema nasprotnima stranema – v našem primeru med delodajalci in delavci oziroma njihovimi predstavniki –, pa sploh nujno ne obstajajo. Tehnično pravilno je že, da delodajalec inšpektoratu za delo prijavi namero o pogajanjih. Pogajanja sploh niso potrebna.


Predlog
Vsi vemo, kaj pomeni dialog in kaj pomeni beseda ne, pisci zakona pa so na to pozabili. Ne sindikatov in delavcev namreč ne pomeni ničesar. Odločitev o tem, kdaj bodo delodajalci izplačali polno minimalno plačo, pa je preložena v roke delodajalcev (če izvzamemo zakonsko določen skrajni rok za uskladitev z minimalno plačo, ki se izteče konec leta 2011). To, da se med pogajanji izplačuje nižja minimalna plača, določena za prehodno obdobje (okoli 510 evrov), je le voda na mlin delodajalcev in razlog več za zavlačevanje pogajanj. Bolj smiselno (s stališča, da se čim prej dogovorijo) bi bilo, da se vsem delavcem, ki zaslužijo manj kot 562 evrov neto na mesec, med pogajanji nakazuje polna minimalna plača. Tako bi bili delodajalci prisiljeni v resna in hitra pogajanja, popolnoma jasno pa bi bilo, katera podjetja dviga minimalne plače ne bi mogla preživeti.