Šport že od časov starih Grkov predstavlja pomemben del družbe, ne glede na to ali govorimo o amaterskem ali profesionalnem sodelovanju na športnih tekmovanjih ali pa zgolj o spremljanju športnih tekmovanj skozi oči gledalcev. Spremembe v družbi imajo zagotovo vpliv tudi na šport, ki se mu je večji poudarek začelo namenjati od leta 1896. Takrat so bile na pobudo francoskega barona Pierra de Coubertina v Atenah organizirane prve Olimpijske igre v sodobnem času.
Če je bilo pred tem in vse do začetka 20. stoletja sodelovanje na športnih tekmovanjih rezervirano za moške predstavnike, se je to spremenilo že štiri leta kasneje na poletnih olimpijskih igrah v Parizu. Izmed 997 atletov pa je bilo takrat le 22 žensk. Športnice so od prvih iger prehodile dolgo pot, šele v Londonu leta 2012 pa so prvič v zgodovini imele vse države udeleženke v svoji ekipi vsaj eno žensko predstavnico. Ženske so sodelovale v prav vseh olimpijskih disciplinah.
Atletinja je v intervjuju izpostavila dodaten sporen vidik, ki je žal še vedno prisoten tudi pri nas: "Iz ekipnih vod sem slišala, da so športnicam v pogodbo želeli dodati klavzulo, da v primeru zanositve pogodbo z njimi prekinejo. V atletiki se to na srečo ne dogaja."
Na Olimpijskem komiteju Slovenija (OKS) so v zadnjih štirih letih zabeležili sedem prošenj za podaljšanje kategorizacije zaradi nosečnosti. Kot trdijo, so noseče športnice zaščitene skladno s Pogoji, pravili in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v RS. Te pogoje pripravi OKS-ZŠZ, sprejme pa jih Strokovni svet RS za šport.
V pogojih ima športnica v primeru nosečnosti oz. materinskega ali starševskega dopusta možnost podaljšanja statusa kategoriziranega (in posledično tudi registriranega) športnika za dobo enega leta. To pomeni, da v tem času obdrži statusne pravice, ki jih določa 35. člen Zakona o športu. Po njihovih besedah OKS-ZŠZ ne omejuje aktivnosti športnic, ki zanosijo, temveč so nacionalne panožne športne zveze (NPŠZ) tiste, ki izdajajo tekmovalno licenco na podlagi registracijskih pravil in omogočajo nastopanje na tekmovanjih.
Kako to izgleda v praksi, preberite v intervju z atletinjo Majo Mihalinec Zidar, ki se po lanskoletni nosečnosti počasi vrača v tekmovalni ritem.
Kako se je bilo vrniti po porodu? Ste komaj čakali, da se vrnete, ali malo odlašali?
Aktivna sem bila vse do konca nosečnosti. Na polovici nosečnosti so mi treninge nekoliko prilagodili. Takrat je bil cilj, da ohranim mišično maso in splošno sposobnost prav z namenom, da mi bo kasneje, ko se bom odločila vrniti, lažje. Tik po porodu se mi ni ravno mudilo vrniti in sem si raje vzela čas, ter telesu pustila, da si dobro opomore. Z vračanjem v trening sem začela po dveh oziroma treh mesecih po porodu, šele po šestih mesecih pa sem se ekipi ponovno pridružila na pripravah. Prvič sem se znašla v tako specifični situaciji, ki je za vsako žensko drugačna; vsaka se po porodu drugače rehabilitira, tudi telo se drugače odziva.
Kako kot izkušena športnica doživljate svoj telesni in osebni razvoj po nosečnosti? So te spremembe v kakšnem smislu vplivale na športno udejstvovanje?
Spremembe so se res zgodile na obeh področjih. Zdi se mi, da se počasi vračam v svoje telo, kakršnega sem poznala pred nosečnostjo. Zavedam se sicer, da najverjetneje ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Zagotovo pa sem naredila velik preskok v miselnosti, spremenila sem prioritete. Na prvem mestu je hčerka Zara, zato bom v primeru, da se ona ne počuti dobro, tisti dan trening izpustila.Velikokrat se mi pridruži na stadionu in trening opraviva kar skupaj. Življenje po točno določenem urniku je zdaj le še stvar preteklosti (smeh).
Vas je zamikalo, da bi se dokončno poslovili od športnih stez? Mnoge zaradi nosečnosti zaključijo športno kariero, bodisi zaradi diskriminacije, finančne negotovosti bodisi drugih, osebnih razlogov.
Pri meni to nikoli ni bila stvar debate, tudi v načrtovanje nosečnosti sem šla z idejo, da se vrnem nazaj. Ob tem sem se zavedala možnosti, da se mi morda ne bo uspelo vrniti, pri čemer mi je pomagalo zavedanje in ponos na že dosežene uspehe.To dojemam kot nov izziv; čim hitrejšo in čim boljšo vrnitev v tekmovalni ritem. V mislih imam še številne cilje in želje, zato mi motivacije ne primanjkuje. Verjamem, da mi lahko uspe.
Tudi v mojem primeru je finančna negotovost predstavljala največji minus in pomislek pri odločanju za nosečnost. Na srečo mi mož ob tem stoji ob strani in sva se tudi skupaj odločila za ta korak. V mislih sva imela izpad mojih dohodkov za celo leto. Tudi sicer moja finančna prihodnost ni zagotovljena.
Kot vrhunska športnica ste zaposleni v Slovenski vojski. Je bil delodajalec ob nosečnosti razumevajoč?
Velikokrat, kot vsi ostali športniki, poudarjam, da smo hvaležni za to možnost. V mojem primeru mi je v okviru zaposlitve pri SV tekla porodniška, z izjemo, da je podaljšanje zaposlitve po izteku porodniške še vedno pogojeno z rezultati. Veliko pripomore tudi dejstvo, s kakšnimi rezultati si vstopil v obdobje porodniške.
Kako je novico o nosečnosti sprejel trener? Kako so se nanjo odzvali pri Atletski zvezi Slovenije?
Trener je najino odločitev sprejel zelo pozitivno in nama izkazal podporo. Z vračanjem v šport po porodu že ima nekaj izkušenj. Na Atletski zvezi Slovenije so mi prav tako izkazali podporo, vendar le toliko, kolikor jim omogoča sistem. Nosečnost je namreč opredeljena kot poškodba. Določena sredstva se sicer prenesejo v naslednjo sezono, ampak ne v enakem obsegu.
Neprijetno izkušnjo je za medij Sportklub leta 2021 delila Špela Ponomarenko Janić: “Ko sem prvič zanosila, me je Olimpijski komite Slovenije najprej odstranil s seznama potencialnih kandidatov za olimpijske igre, čeprav sem bila dve leti pozneje na njih četrta.” Se vam je zgodilo podobno?
Na srečo mi tam še nismo, zato težko komentiram. V načrtih Atletske zveze Slovenije za prihodnjo sezono sem še vedno, čeprav v nižjem rangu. Še vedno sem vključena v program, odvisno pa bo od mene in mojih rezultatov v novi sezoni.
Miselnost, da sta profesionalni šport in materinstvo nezdružljiva pojma, je v 21. stoletju še vedno prisotna. Kako sami gledate na to? Opažate, da je stigme okoli materinstva v športu manj ali več?
Temu ne bi ravno rekla stigma, prostora za napredek in izboljšave pa je še veliko. Nosečnost definitivno ni poškodba, zato se ne bi smela obravnavati kot taka. Prav tako v našem primeru ni klasične porodniške kot pri drugih poklicih. V času porodniške, ko naj bi posvetil času otroku, se od športnic pričakuje proces vračanja v vrhunski šport.
Izboljšave so možne predvsem na panožnih zvezah. Športnikom, ki smo zaposleni v vojski ali javni upravi, je zagotovo lažje, saj nam to omogoča dodatno socialno varnost. Na panožnih zvezah pa tovrstnih primerov ni veliko, zato se nanje niti ne opozarja in ustrezno pripravlja. Večina žensk se za družino odloči po koncu športne kariere. Sem mnenja, da bi se v primeru boljše urejenosti več športnic odločilo za nosečnost med kariero.
Primeri iz prakse kažejo, da se je žensko telo po porodu sposobno vrniti. Predvsem v atletiki lahko na vrhunski ravni vidimo kar nekaj izstopajočih imen, ki so se po letu, letu in pol po porodu vrnile enako dobre, ali celo še boljše. To mi predstavlja ogromno motivacijo in verjamem, da bi tudi marsikateri drugi.
Kaj pa so se odzvali sponzorji? V medijih je leta 2019 zaokrožila zgodba, ko so z atletinjo lysie Montañe zaradi nosečnosti pri sponzorju Niku zamrznili pogodbo.
To je seveda zelo odvisno od vsakega sponzorja posebej. Pri meni je bila pri opremljevalcu zgodba podobna, čeprav moj opremljevalec ni bil Nike. Oni so se iz te lekcije nekaj naučili, žal pa to ni postala stalna praksa.
To se je zgodilo meni, k tej odločitvi je verjetno pripomogla tudi ne ravno uspešna sezona pred nosečnostjo. Ostali sponzorji v Sloveniji so bili zelo razumevajoči in so mi ostali ob strani, nekateri sicer v manjšem obsegu. To pa se bo glede na stopnjo treningov in tekmovanj verjetno spremenilo in se bomo vrnili na prvoten plan. Zaradi omenjene (nepredvidljive) situacije bom morala poiskati še nove sponzorje, ki mi bodo pomagali pri vrnitvi in zastavljenem cilju za uvrstitev na OI 2024.
Veliko je torej dejavnikov, na katere morate biti poleg ukvarjanja s športom še pozorni.
Da, res je. Velikokrat smo prepuščeni samim sebi, npr. pri iskanju sponzorjev in sredstev. Včasih opravljamo več služb hkrati; od športnikov, menedžerjev, do PR-ovcev, dandanes smo primorani biti tudi ustvarjalci digitalnih vsebin. Dnevi, ko smo športniki na oblačilih nosili le našitek sponzorjev in je bilo to dovolj, so mimo.
V vašem primeru so se družbena omrežja izkazala kot uporabna, saj ste na ta način lahko med nosečnostjo nadomestili del izpada prihodkov.
Res je, imam tudi to srečo, da sem po izobrazbi komunikologinja in mi to področje ni tuje. Sem pa tudi športnica, in ko grem na trening, si ne morem privoščiti tam ostati še dve uri za snemanje posnetkov in fotografije. Za to tudi nimam ustrezne opreme, kar mi predstavlja velik izziv. Športniki se moramo boriti za medijski prostor oz. prostor na spletu na sploh.
Pozitivna stran družbenih omrežij je tudi ta, da smo se športniki javnosti dosti bolj odprli. Veliko nas deli ozadje in naše osebno življenje, kar se v preteklosti ni dogajalo. Je pa res, da se ustvari določen pritisk, saj javnost in sponzorji od nas zahtevajo vedno več. Le redki športniki pri nas si lahko privoščijo, da za njimi stoji ekipa, ki skrbi za objave.
Je doseganje enakosti med športnicami in športniki za vas ideal ali možna prihodnost?
V našem športu razlik ne opažam; nagrade na večjih mitingih imamo enake, prav tako so enake pogodbe. Na tem mestu lahko Atletsko zvezo Slovenije in Mednarodno atletsko zvezo le pohvalim, saj z vidika financ ne delajo razlik. To pa se pogosto dogaja v ostalih športnih panogah.
Kaj pa z vidika nosečnosti? Večina olimpijskih športnic je primorana počakati z načrtovanjem družine, pri moških športnikih je to drugače.
Z določenega vidika smo enaki, po drugi strani na moške to res nima takšnega vpliva. V njihovem primeru sezona in kariera nista ogroženi, kot se to zgodi pri nas. Ker po biološkem vidiku moški ne morejo zanositi, bi bilo pošteno, da se to drugače uredi in bi bili tretirani enako.
Cilji so torej vezani na OI 2024 v Parizu, kajne?
Da, drži. To je še vedno moj glavni cilj. Želim tekmovati vsaj še do olimpijskih iger, kamor se želim še tretjič uvrstiti. Načrt že imamo, sproti pa bomo videli, kako se bo izteklo. Do takrat bo še kar nekaj mednarodnih tekmovanj. Norme za nastope so v zadnjih letih zelo visoke in se še kar zaostrujejo, zato se je na tekmovanja vse težje uvrstiti. Poleg rezultatskih norm, ki smo jih bili vajeni od prej, se vse bolj uveljavlja t. i. ranking. To pomeni, da tekom celotne sezone nabiraš točke na večjih tekmovanjih in mednarodnih mitingih. Na žalost se nosečnost tudi tu ne upošteva, kar pomeni, da bom začela z nule. Najprej si bom morala zagotoviti točke za nastop na tekmovanjih, da bom točke za večja tekmovanja sploh lahko dosegla.
Motivacije verjetno ne manjka?
Oboje naenkrat ne bo šlo. Ali šport ali pa družina. Po porodu je konec športne kariere za večino atletinj. Iskanje …