Kdor vsaj minimalno pozna in opazuje vsakodnevno dogajanje na sodiščih, lahko hitro dojame, da so to ljudje, ki se med seboj poznajo že bolj ali manj iz študentskih let. Ne glede na večje ali manjše generacijske razlike med njimi. Nekoč so bili pač vsi samo študenti na pravni fakulteti, danes so bivši sošolci odvetniki, tožilci, sodniki in pravobranilci na nasprotnih straneh v sodnih dvoranah.

“Ni skrivnost, da se med študijem med nami niso spletle samo tesne prijateljske vezi, ampak se nas je veliko tudi poročilo,” svoje medsebojne odnose zunaj sodišč pojasnjuje večina danes najuspešnejših pravnikov. In da so se študentke prava najprej poročile s pravniki, šele nato so postale odvetnice, tožilke, sodnice oziroma žene odvetnikov, tožilcev in sodnikov.

Legitimno. Večina jih pričakuje, da bo kdo od njihovih sodelavcev nekoč obravnaval njihovega soseda, ki bo na primer tožil nekega drugega soseda. Sploh zato, ker v tej državi vsak pozna koga, ki pozna koga, ki je brat od spet koga.

Nedvomno povsem drži, da tem družinsko-zakonsko povezanim pravnikom pri nas zato, ker opravljajo pravniški poklic, res ne moremo kar tako očitati, da so tudi njihovi možje ali žene zaposleni v pravosodju. Oboji se zunaj domače dnevne sobe pri svojem delu ne smejo prilagajati interesom tistih, ki jih poznajo.

Osebno ne vem, kako je videti zakonsko življenje z nekom, ki opravlja enak poklic. Pričakujem pa, da v majhnem kraju, kjer živim, ne bom nekoč izgubila nekega sodnega spora samo zato, ker bi si moj nasprotnik najel odvetnika, katerega žena je predsednica tega sodišča.