Osvoboditev jetnikov koncentracijskih taborišč je na Ljubelju počastilo okrog 2000 zbranih. Med njimi so bili tisti, ki se spominjajo krutega obdobja nacizma, interniranci iz vseh taborišč in zaporov ter njihovi svojci, člani borčevskih organizacij ter delegacije iz držav, katerih sinovi so bili sužnji pri gradnji ljubeljskega predora. Predstavniki so položili tudi vence k spomeniku J'accuse, ki obtožuje storjene vojne zločine.

Sajovic: Od Brda pri Kranju do Ljubelja ni daleč
Med udeleženci, ki jih je na začetku pozdravil tržiški župan Borut Sajovic, sta bila tudi predsednik državnega sveta Blaž Kavčič in predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janez Stanovnik. Sajovic pa je pozdravil tudi tiste, ki jih na slovesnosti ni bilo, a bi po njegovih besedah morali biti. Ob tem je pojasnil, da od Brda pri Kranju ni daleč do Tržiča oziroma Ljubelja, ter požel bučen aplavz zbranih. "Naša naloga je, da obeležujemo spomin in preprečimo poskuse sprevračanja resnice," je dejal in dodal, da se ve, kdo je zapiral in kdo je bil zaprt. "Mrtvi so že zdavnaj spravljeni, problem je le v nas – živih," je prepričan.

Največ jih je bilo iz Francije in Poljske
Med približno 1500 interniranci jih je bilo največ iz Francije, Poljske, Rusije, Norveške in tedanje Jugoslavije. Izčrpane in bolne internirance, ki so v težkih razmerah gradili ljubeljski predor, pa so vozili nazaj v Mauthausen.

Kljub temu je na Ljubelju umrlo 37 internirancev, 24 jih je uspešno pobegnilo, večina pa jih je maja 1945 dočakala osvoboditev in mnogi so se pridružili partizanom. Njihovim mučiteljem so leta 1947 sodili na procesu v Celovcu, kjer sta bila komandant in namestnik vodje severnega taborišča obsojena na smrt, preostali pa na večletne zaporne kazni.