Predsednik republike je naredil tisto, kar smo od njega pričakovali že konec lanskega leta – predstavil je varčevalni program. Naredil je, kar mora, zato si ne zasluži nobene pohvale. Z varčevalnim programom je sledil predsedniku vlade, ki pa v primerjavi z njim svoj šparprogram že izvaja. Recimo v sredo, ko potuje na obisk v Bratislavo z avtom namesto z letalom, o čemer pišemo na naši spletni strani. Ker predsednik republike ne varčuje že danes, si tudi zaradi tega ne zasluži pohvale.

Revizija
Naprej: če predsednik Türk misli, da je varčeval, ko je še pred novim letom naročil notranjo revizijo svojega urada pri podjetju Munera iz Križevcev, se moti. Za revizorske hiše velja univerzalno pravilo: bolj je ugledna, bolj referenčno je mnenje. In strokovnjaki so mnenja, da je revizija, blago zapisano, katastrofalna. Ne zato, ker gre za manjše, neznano računovodsko podjetje, ampak zato, ker obide srž problema, to pa je (ne)gospodarnost naročila. Kar je eno od pomembnejših in bistveno načelo zakona o javnem naročanju in na drugi strani tudi bistvo vseh (medijskih) očitkov. V poročilu sta opisani le dve razmeroma nepomembni napaki, nikjer pa se ne izreče o gospodarnosti samega naročila. Takega fiaska si predsednik ne bi smel privoščiti.

Se je pa predsednik odločil, da bo del svoje plače v višini enega plačnega razreda namenjal Društvu varnega zavetja Pomurje – Varni hiši za ženske in otroke, žrtve nasilja iz Ljutomera. A to ni varčevanje, ampak humana gesta. In, žal, tudi zato ga ne moremo hvaliti. Zakaj? Ker to od predsednika pričakujemo v vsakem primeru.