Ministrica za javno upravo bo jutri, štiri dni pred iztekom roka, sindikatom razložila, kaj bo vlada naredila s plačami javnih uslužbencev, če ne bodo sprejeli dogovora, ki jim ga ponuja. Stopnjevanje pritiska je znana taktika vlade, pravijo v sindikatih. Poleg tega javni sektor vladi zameri številne požrte obljube – še spomladi je ministrica prisegala, da bo uskladitev plač izvedena; vladi zameri tudi, da v plačni reformi ni odpravila številnih anomalij, da so mnogi obstali v nižjih plačnih razredih, medtem ko so drugi že sredi reforme v svojih pravih razredih. Če bo vlada zdaj ukinila plačno reformo, bodo take nepravilnosti, krivice tudi ostale. In nenazadnje. Sindikati vladi zamerijo, da se je lotila najlažjega načina varčevanja: varčevanja pri plačah. Naročila v javnem sektorju so medtem še kar netransparentna, megalomanska in vprašljiva.

Črno. Slabo se piše državi, v kateri je vlada skregana z izvajalci javnih storitev in slabo se piše državi, v kateri je javni sektor skregan z vlado. Sindikati bodo, vsaj nekateri, izpolnili grožnjo stavko. Na ministrstvih niso prav posebej vznemirjeni, saj zakon določa, kaj vse je med stavko treba opraviti, da življenje v državi še teče normalno. Uslužbenci bodo morali v stavki vztrajati nekaj tednov, zato pa se bodo morali odreči vsaj delu plač hkrati pa še poglobili negativni podobo javnih uslužbencev, za katere že zdaj mnogi menijo, da si svoje plače ne zaslužijo. Koliko je v resnici takih, pa je vprašanje. Eno tistih ključnih vprašanj, na katera bi se lahko osredotočila vlada, ki bi že zdavnaj morala reorganizirati in modernizirati javni sektor.

Z razmerji, ki so nastala, bo to težko.