Zaradi zborovanja v Cankarjevem domu je marsikdo, ki že več kot dva meseca vztraja na ulicah, dvignil obrvi. Ne ker pobuda za skupno razmišljanje o preteklosti in prihodnosti vstaje ne bi bila dobrodošla, ampak ker je tribuna v nekaterih pogledih manifestirala tisto, proti čemur naj bi se bojevala. To, kar vstajo dela neulovljivo, nepokorljivo in močno, je njena sposobnost, da v sebi združi številne glasove. Ti se zlivajo v enotni krik Dovolj, a se med seboj spoštujejo in si dovolijo različen zven tega krika. Na protestih se je vsak poskus nacionalizma in šovinizma tudi glasno izžvižgal. Ljudje, ki sta jih država in kapital v zadnjih 20 letih oropala dostojanstva, se namreč zavzemajo za skupnost, ki se med seboj spoštuje. Če želi vstaja preživeti, mora to prakticirati še naprej, tako na ulici kot na javnih tribunah.

Lekcije. Vse bolj se zdi, da resnično živimo v posebni dobi. Ne le zaradi zadnje gospodarske krize, ampak tudi zaradi množičnega gibanja, ki ga nekateri primerjajo z za Slovenijo mitološkimi osemdesetimi. A tako kot se pogosto pozablja, da se je ljudstvo leta 1941 ne le uprlo fašističnemu okupatorju, ampak tudi zavzelo za temeljne družbene spremembe, se pozablja, da v osemdesetih ni šlo le za nacionalno državo, temveč tudi za željo po svobodi in resnični enakosti med ljudmi. Osemdeseta niso le Nova revija, ampak je tudi punk. Zdi se, da je izziv vstaje zdaj to, da združi nepokorljivost ulice in poglobljene analize. Vstaja bo namreč najprej pokopala samo sebe, če bo dopustila, da nekateri njeni deli postanejo preveč grabežljivi.