Očitno je, da moramo živeti s časom in da tega sveta ne moremo prestaviti v nekega drugega, kjer smisel življenja ostaja ležanje v travi. Vendarle pa to še ne pomeni, da se moramo sprijazniti s tem, da bodo ljudje umirali na delovnih mestih. Pri velikih gradbenih projektih se vrtijo vrtoglave vsote denarja, a ne le da odpadajo ometi in da so ceste valovite, pri njih se pogosto pozabi na osnovne pravice delavcev, ki opravijo vse umazano delo. V torek se nesreča ni zgodila le v Avčah, v ljubljanski Energetiki je denimo razneslo kotel in pri tem so bili poškodovani štirje zaposleni. Takšne "malenkosti" se dogajajo vsak dan. Delavci brez ustrezne opreme popravljajo čistilno napravo in se nato teden dni borijo za življenje. Celo v varnostno najbolj občutljivem objektu – Jedrski elektrarni Krško – so pri zadnji okvari pozabili na varnost zaposlenih.

Nadzor
Nesreče se dogajajo in brez dvoma se bodo tudi v prihodnje. Vendar bi moral nekdo vprašati gradbene, delovne in druge inšpektorje, ali opravljajo svoje delo. Tragedija na Blanci je ostala brez epiloga, torej odgovora na vprašanje, kje je odpovedal nadzor ali preventiva, če hočete. Nadzor je kot na vseh področjih v državi učinkovit, ko gre za pisanje kazni, a tak še ne preprečuje tragedij. Določitev objektivne odgovornosti je pač patetično nujna, da se počutimo varne. Vendarle pa je na koncu od vsakega posameznika odvisno, kako daleč se bo spustil po vrvi in tvegal za ljubi kruhek. Žal pa tveganje v tem času in tem svetu nikoli ni povsem zanemarljivo.