Foto: Žurnal24 Vlada je le zbrala pogum in se namenila enakomerneje kot do zdaj obremeniti nepremičnine, česar si doslej ni upala nobena vlada zadnjih dveh desetletij. Da ni nihče zares zadovoljen, po drugi strani pomeni, da so vsi relativno enako nezadovoljni. To bi lahko bilo znamenje, da je zakon vsaj približno bolj enakomerno porazdeljen med vse zavezance, lastnike nepremičnin. A ne nujno in ni še konec.

Pritisk

Karl Erjavec še ni rekel zadnje besede, kmetje imajo v lopah traktorje, ustavno presojo napovedujejo občine, gospodarstvo pa namerava davčno in geodetsko upravo zasuti s pritožbami na vrednost nepremičnin. Skrbi me, da bo po kupu izjem od zakona o davku na nepremičnine ostalo tisto, kar je ostalo ob (ne)reforme pokojninske zakonodaje. Čeprav se strinjam z večino argumentov, ki jih imajo vsi, ki se bojujejo proti (nominalno visoki) obdavčitvi – saj jih bo novi davek udaril po žepu –, to ne opravičuje razkrajanja osnovnega namena davka.

Ta obdavčuje nepremičnine. Vse nepremičnine. V razpravi smo slišali tudi, da so (stanovanjske) nepremičnine pri nas socialna kategorija, polovico teh pa imajo v lasti upokojenci. S tem ni nič narobe, dokler ne bo nekdo drug – ker bi njih izvzeli – plačal več davka, kot bi ga sicer. Srž težave je v tem, da je vlada najprej rekla, koliko denarja mora zbrati, in šele nato premetavala odstotke za obdavčitev. Davek od premoženja pa naj velja za vse, za upokojence, družine z otroki, kmete in podjetnike, ter naj nas vse prisili vsaj k razmisleku o racionalnejši rabi gromozanskih hiš in bodočih stolpnic.