Kaj se je v vaši ordinaciji skozi leta spremenilo? So ljudje zaradi bolezni bolj panični in komplicirajo?
V moji ordinaciji se ni nič bistveno spremenilo, razen tega, da imam zadnjih deset let nove, svetle prostore, namenjene našim otrokom, in da število pacientov narašča. Pacienti do mene prihajajo, ko imajo težave, in ni nujno, da so te vedno zdravstvene narave. Velikokrat potrebujejo samo nasvet, tolažbo, pogovor, zato jim je treba prisluhniti in jim dati priložnost, da to povejo, saj je poleg kurative velik del mojega dela tudi preventiva.

Zakaj menite, da so vas (bralci revije Viva, op. p.) izbrali za naj pediatrinjo leta – zaradi vaše dobre diagnostike ali odnosa do pacientov?
Pacienti so me nepričakovano razveselili s tem priznanjem – predvsem zaradi mojega pristopa in sočutja ob njihovih težavah.

Kateri je bil najžalostnejši trenutek v vaši karieri in kateri najveselejši?
Opravlanje dela zdravnika prinaša žalost in veselje vsak dan. Delam že 26 let in veliko je bilo trenutkov, ko sem se tudi zjokala zaradi nemoči, ko sem se zavedla, da znanje medicine ne more nadvladati čudeža življenja.

Lepe trenutke pa doživljam, ko otrok v ordinacijo vstopi z nasmehom, ko me mladostnik pokliče ali ustavi na ulici in mi pove o vsem lepem, tudi o čisto osebnih težavah in uspehih, ter ko se mi nonice, za katere še vedno skrbim kot izbrani zdravnik, spoštljivo in odkritosrčno zahvalijo.

V zdravstvu je treba varčevati – kako varčujete pri vas?
Mislim, da nisem razsipna zdravnica. Znana sem po tem, da nerada predpisujem antibiotike – te je najlažje in najhitreje napisati –, ter zato porabim dosti več časa za pogovor in razlago; takega pacienta raje spremljam več dni zapored. Če bi mi preprečili, da bi pacientu napisala napotnico, predpisala zdravila ali diagnostične preiskave, za katerimi trdno stojim, mislim, da bi vrnila zdravniško licenco.

Kako gledate na zdravniške napake – ali mediji pretiravamo?
Zdravnik je tudi samo človek s svojimi napakami, ne odobravam pa napake iz malomarnosti ali zaradi nevestnega dela. Medijem ne zamerim, če opozarjajo na te nepravilnosti, vendar ne mimo strokovnih podlag.

Kako to, da se niste odločili za študij v Italiji, glede na to, da ste pripadnica italijanske manjšine?
Moj tedanji fant in zdajšnji mož je bil študent v Ljubljani, zato sem se v neznanem svetu počutila varnejšo (smeh).

Dejali ste, da mladostnik ne more čakati en teden, da pride na vrsto pri osebnem zdravniku. Kako vam to uspeva?
V naši ambulanti se delo začne tudi pred 7. uro in se konča, ko je čakalnica prazna, večkrat tudi krepko po delovnem času. Delam s čudovito sestro, s katero sva uigran tim z delovnimi navadami.