Razširjeno ministrstvo za javno upravo. Takšna bo vlada, če bo njen mandatar Gregor Virant, je pokazal petkov ustanovitveni kongres Virantove stranke.

Zakaj sodimo tako? Prvič, največ kadrov iz ožjega Virantovega moštva prihaja iz javne uprave. Drugič, največ Virantovih predlogov za spremembe je usmerjenih v spreminjanje upravljanja države. In tretjič, Virant je še enkrat pokazal, da verjame v neizmerno moč birokracije. Dobre birokracije, seveda.

Kaj lahko pričakujemo od Virantovega moštva, če bo vodilo bodočo vlado ali bo postalo njen pomemben člen? Da bodo izrinili tako imenovane ugrabitve države z izboljšanjem javnega naročanja in krepitvijo regulatorjev ter organov pregona. Da se bodo z varčevanjem v zdravstvu ukvarjali bolj kot z varčevanjem v vojski. Da bodo izpeljali reforme predvsem s poštenim odnosom do socialnih partnerjev. In da bodo izpeljali vrsto manjših, a nujnih popravkov pri operativnem vodenju javnih ustanov.

Kje se lahko zatakne? Ali ima Jani Soršak dovolj moči, da sam opravi s korupcijo, pospeši kazenske in predkazenske postopke zoper nekatere najvplivnejše Slovence, odvadi množico zasebnikov, da živijo na račun javnega sektorja in ob tem še uredi razmere v sodstvu, na tožilstvu in še kje? Soršak bi namreč lahko postal pravosodni minister, utegnil pa bi voditi tudi notranje zadeve. Naleteli smo namreč na zamisel, da bi ti dve ministrstvi kar združili.

Morda bo Soršak razmeroma uspešen, vendar pa Virantovemu moštvu manjka močan finančni minister. Kot je pokazala Pahorjeva vlada, lahko različni lobiji ravno prek finančnega ministrstva nadomestijo omejitve, postavljene v drugih resorjih. V ožjem Virantovem vodstvu je sicer ekonomist Janez Šušteršič, a se zdi, da mu je ljubše ministrstvo za delo kot za finance.

Predvsem pa je problem Virant sam. Kot minister je pokazal, da stavi predvsem na birokratske ukrepe. Kreiral je ministrstvo za javno upravo, nekakšno birokratsko ministrstvo, pa mu je kljub temu ostala še vrsta nedokončanih zamisli. Vrsto let je ustvarjal megalomanski sistem plač v javnem sektorju. Nemara bi energijo lahko prabil za kaj drugega. Ko pa se je pogovarjal o nagrajevanju sodnikov, je hitro prišel z njimi navzkriž.

Virantova stranka je ranljiva ravno zato, ker poudarja profesionalnost in poštenost. Nepopravljivo škodo ji lahko povzročijo že malenkosti. Recimo močna prisotnost kontroverznega radijskega mogotca Lea Oblaka. Bolj kot pri drugih strankah bo pomembno, kdo jo bo sponzoriral in kako bodo sponzorji potem poslovali z državnimi ustanovami.

Predvsem pa je Virant razočaral, ker na ustanovnem konkresu ni pokazal bataljona, pač pa le desetino udarnih osebnosti. Virantu manjka širine.