Kakšna sreča, da je Gregor Golobič svoje revolucionarne besede že v sredo zavil v celofan. Dan zatem jih je namreč na seji vlade še izdatno okrasil s pentljami. Da ne gre za ultimat, je povedal v sredo, ko so nekateri njegovi strankarski kolegi še trdili, da vendarle gre za pogoj, saj vsebuje tudi rok, to je 25. junij. No, premierju Borutu Pahorju je včeraj dejal, da gre le za “instruktivni rok”. Ta pa mu je tudi že povedal, da odstopiti ne namerava.

Šov. Kot da je važno, kako se je zadeva izpela dan pozneje. Važno je, da so v sredo naredili šov za državljane. Golobič je svojo izjavo za novinarje začel celo s “stranka Zares ne bo več sodelovala v tej vladi”, tako da smo tisti z malo manj kilometrine kar nekoliko pobuljili, dokler ni spektakularnemu začetku sledil famozni “razen če”. Pri LDS Katarine Kresal je bila zgodba podobna, le da ji je Golobič – tako kot pred nedavnim Erjavcu, če uporabim besede ene od svojih kolegic – nekoliko ukradel šov. Pa si v resnici želijo iz vlade? Kam točno? Na volitvah (kadarkoli že bodo) na prag parlamenta? Vedejo se tako, kot jim v danem trenutku najbolj ustreza. Da jih volilci ne bi pozabili, morajo ostati v vladi, a jih hkrati videli kot silno konstruktivne, a odločne kritike izgubljenega premierja. Pa ne da je Pahorjeva SD v tem pogledu kaj drugačna. Vsak SD-jevec, ki ima pet minut časa, razlaga, kako je njihov predsednik izgubil stik z realnostjo. A ni ga junaka/izdajalca, ki bi ga poslal iz stranke. In na koncu je tu še Janez Janša, ki bi šel od včeraj v koalicijo s SD ... Je komentar sploh potreben?

* seznam oportunistov