Živali so bile vedno del mojega življenja, zato nikakor ne morem razumeti ljudi, ki živali mučijo ali jih ubijejo. Strokovnjaki pravijo, da ne premorejo nobene empatije. In kot opozarjajo – od mučenja živali do agresivnosti nad ljudmi je le majhen korak.
Vsak lastnik živali ima moralno obvezo, da bo za to žival primerno skrbel – če gre za psa, ga mora primerno vzgojiti, da bo lahko sobival z okolico, poskrbeti zanj z zdravstvenega vidika (in vnaprej vedeti, da so računi za veterinarsko oskrbo lahko precej zasoljeni). In ja, tudi pobiranje kakcev je obveza! Pa ne me narobe razumeti – po mojem mnenju je tudi počlovečenje živali nasilje nad njimi.
Statistika kaže, da je prijavljenega vedno več mučenja živali, a je iz tega težko sklepati, ali se stanje poslabšuje ali celo izboljšuje, ker smo za nasilje bolj občutljivi in ga prijavimo.
Kaj lahko storimo vsi, ki imamo živali radi? Društva za zaščito živali čutijo, da nimajo dovolj pooblastil, da bi storila vse, kar bi lahko. Uradni postopki tečejo po tirnicah, kakršne so pač lastne uradnim postopkom. Kot pri vsaki stvari lahko začnemo pri sebi – starši s pojasnjevanjem, da tudi muco boli, če jo vlečemo za rep. Lahko zberemo pogum in se poskušamo o tej temi govoriti s tistim, ki z živaljo ne ravna ustrezno. Pač z upanjem, da lepa beseda lepo mesto najde in z zavedanjem, da je slabo ravnanje z živalmi lahko tudi posledica neosveščenosti. Če ne gre drugače, moramo mučenje prijaviti veterinarski inšpekciji ali policiji. Imeti rad živali je sicer le fraza.
Komentar se nanaša na članek Število obsojenih mučiteljev živali narašča.