Amir Crnojević je na predlog Društva za otroke sveta prejel naziv Naj prostovoljec leta 2014 v starostni skupini 20-30 let na natečaju Prostovoljec leta, ki že trinajst let zapored izvaja Mladinski svet Slovenije. "Amir je že več let aktiven v svojem lokalnem kot tudi mednarodnem okolju ter v različnih organizacijah," so zapisali v obrazložitvi. "V okviru Društva za otroke sveta je organiziral in odvodil mednarodni tabor v Gambiji. Prav tako tudi številne druge aktivnosti in bil prostovoljec pri različnih organizacijah."

Ena od stvari, za katero ste prejeli nagrado, je organizacija mednarodnega tabora v Gambiji. Ali lahko poveste, za kaj gre?
Priznanje za naj prostovoljca leta 2014 sem dobil iz več razlogov, ne samo za ta mednarodni poletni tabor. Izmislili smo si ga januarja lani v Društvu za otroke sveta, z namenom, da ga organiziramo med poletnimi počitnicami, t. j. od julija do konca septembra 2014. Na pomoč sta nam priskočili specialni pedagoginji Manja in Emina in skupaj z Uršo, ki je soustanoviteljica društva, smo napisali program. Potem smo poiskali prostovoljce, 24 jih je bilo iz Slovenije, s katerimi smo v marcu organizirali prvo delovno skupino. Zbrali smo predloge, Manja in Emina sta jih uredili v knjigo, poleti pa smo program izvedli.

Kakšen je bil namen vsega skupaj?
Foto: Arhiv Amirja Crnojevića Amir Crnojević v Gambiji Cilj programa je bil vključiti otroke v izobraževalni progra. Naše društvo v Gambiji deluje s projektom botrstva, s pomočjo katerega so otroci vključeni v izobraževalni sistem, veliko preostalih pa se ne more izobraževati, saj znaša mesečna plača 20 ali 30 evrov, šolnina pa je 45 evrov, česar si starši enostavno ne morejo privoščiti. Naš cilj je bil, pritegniti te otroke, ki bi morali v tem času delati na poljih. Hoteli smo jih zaščititi in jim pokazati, da je nekomu mar za njih ter da je izobraževanje lahko tudi zabavno.

Izobraževali smo s pomočjo metod, ki so preverjene. Zato sta z nami sodelovali specialni pedagoginji, ki imata znanje, kako poučevati v malo težjih razmerah, ki v Gambiji gotovo so.

S kakšnimi problemi se soočajo ljudje? Omejen dostop do izobraževanja ste že omenili ...
Gambija ni socialna država in je ne zanima, ali so otroci vključeni v sistem ali ne. Ker je otrok veliko, vseh ni mogoče vključiti v javni šolski sistem. Poleg njega seveda obstajajo zasebne šole, ki pa so plačljive. Za naše razmere je 45 evrov majhen znesek, zanje pa je ogromno. Zato se je Urša domislila, da bi otrokom šolnino poravnali z botrstvom oz. donacijami, razvila pa se je tudi ideja za Mednarodni poletni tabor Gambija 2014 in pred tem še za projekt Potuj kot prostovoljec.

Foto: Arhiv Amirja Crnojevića Amir Crnojević v Gambiji Več kot 60 odstotkov podeželskega prebivalstva živi v zelo zelo slabih pogojih. Revščina je značilnost cele države. Izmed 175 držav je po stopnji revščine na 168 mestu. Vsako leto se soočajo s t. i. "hungry season" oz. lačno sezono, obdobjem, ki nastopi, ko ni dežja. Gambija ima dve obdobji, deževno in suho, a zaradi vremenskih razmer deževne dobe pogosto sploh ni. Lani, ko sem bil v Gambiji od julija do avgusta, bi moralo deževati, a sem samo enkrat doživel, da je bil dež. Gojijo riž in arašide, pridelek je odvisen od vode, mesečni dohodki pa so nizki, zato je veliko otrok brez malice.

V Gambiji ni tako kot v Sloveniji, kjer je malica zagotovljena vsem otrokom. Otroci pridejo v šolo in imajo malico s sabo. Po navadi je to kruh in namaz z margarino, a veliko otrok nima niti tega, zato gledajo druge otroke, kako jedo. Eden od naših ciljev je bil tudi, da bi vsem otrokom omogočili brezplačno malico. Tako sem v Sloveniji organiziral akcijo zbiranja sredstev za malico za vsakega otroke, ki je bila zelo uspešna. Prostovoljci so se zelo angažirali in zbrali veliko denarja. Vsem otrokom so omogočili malice, ker je bilo nekaj denarja več, smo jih peljali tudi na izlete ter kupili nekaj žog. 

Foto: Arhiv Amirja Crnojevića Amir Crnojević v Gambiji Omenili ste projekt botrstva. Kako poteka?
Na projektu dela predsednica društva in soustanoviteljica Urša, sam poznam le zasnovo. Gre za direktno pomoč družini v višini 17 evrov mesečno. Sredstva dobijo starši otroka, ki je vključen v izobraževalni sistem, da z njimi kupijo malico, obleko ter poravnajo šolnino v višini 45 evrov. S pomočjo botrstva se tem otrokom in celi družini zagotovi stabilno in varno otroštvo. Kar pomeni dostop do zdravstvenega varstva, hrane in kvalitetnega izobraževanja.

Ali delujete samo v Gambiji?
Da, trenutno je tako. Delamo brez posrednikov. Ljudje dobijo denar neposredno v roke. Urša, ki je na lokaciji, stalno preverja prisotnost otrok v šoli. Če zasledimo, da starši otroka redno ne vozijo v šolo, jim enostavno donacijo prekinemo.

Omenili ste tudi projekt Potuj kot prostovoljec. Za kaj gre?
Projekt, ki poteka skozi celo leto, je take narave, da se lahko prostovoljec kadar koli odloči in odpotuje v Gambijo. Tam pomaga v enem od vrtcev ali osnovnih šol lokalnim učiteljem. V enem razredu je 50 ali 60 otrok, kar pomeni, da je ponavadi težko vzpostaviti red. En učitelj tega ne zmore, zato je prostovoljec zelo dobrodošel.

Foto: Arhiv Amirja Crnojevića Amir Crnojević v Gambiji Drugače je z mednarodnim taborom, kjer so prostovoljci dejansko vodili program, lokalni učitelji pa so bili samo v podporo. Predvsem so prevajali, saj je v Gambiji poleg angleščine, ki je uradni jezik, veliko plemenskih jezikov.

Kdo so prostovoljci? So to pretežno študenti, s katerih fakultet?
Do sedaj smo imeli okoli 40 prostovoljcev, nekatere tudi starejše, a večina je študentov. Na poletnem taboru lanskega poletja jih je bilo 24. Veliko jih pride s fakultete za socialno delo, tudi s pedagoške jih je zelo veliko.

Delujete pa tudi na lokalni ravni. Videla sem, da ste organizirali garažne razprodaje ... Trenutno sem prostovoljec v veliko organizacijah, delam pa tudi na lokalni ravni, med drugim kot predsednik četrtne skupnosti Posavje v MOL.

V lokalni skupnosti sem aktiven že vrsto let, najprej kot zainteresiran občan, nato kot voljen funkcionar. Trenutno se osredotočam na predsedovanje v četrtni skupnosti, ki je tudi bolj ali manj prostovoljno delo. Plačane so samo sejnine, predsednik skupnosti pa mora opravljati vrsto stvari. Imam tudi pogovore z občani, tu so razni sestanki s kolegiji, udeležbe na prireditvah, delo v delovnih skupinah, priprave na sejo sveta in drugo.

S čim se preživljate?
Trenutno zaključujem študij sociale in s septembrom se pri meni začne aktivno iskanje zaposlitve. Delam priložnostna dela.

Foto: Arhiv Amirja Crnojevića Amir Crnojević v Gambiji Torej ste študent?
Da

Videla sem, da ste med drugim organizirali garažne razprodaje ...
Stanovalci oz. občani prinesejo iz garaž tiste stvari, ki so še uporabne, a jih ne potrebujejo. Dogodek se odvija v našem osrednjem parku med Muharjevo in Glinškovo ploščadjo na točno določen dan.

Letos je bila garažna razprodaja 6. junija, ko smo imeli tudi zelemenjavo, peko palačink, gledališko improligo, akrobate, turnir v nogometu in rokometu. Ljudje pridejo, nekateri odidejo, drugi ostanejo. Otroci zelo uživajo.

Vsako leto je drugače. Letos smo se odločili, da bomo garažno razpordajo organizirali dvakrat, eno spomladi, eno jeseni.

S kakšnimi težavi ali predlogi prihajajo k vam občani?
Ta zadeva je dokaj nova, zato se ljudje šele navajajo. Imel sem nekaj občanov, ki so izrazili željo, da se v neposrednem okolju, kjer bivajo, uredi okolica. Ponavadi to ni možno, ker je zemljišče v zasebni lasti, lahko urejamo le tam, kjer je lastnik MOL.

Imel sem tudi že osebne stiske, ponavadi starejših občanov, ki ne vedo, kam se obrniti, ker ne poznajo sistema. Nekaj sredstev namenjamo tudi župnijski Karitas in humanitarnemu društvu Nikoli sam, zato sem jih napotil tja, da jim pomagajo.

Foto: Musa Faal Amir Crnojević v Gambiji Nekateri imajo tudi razne pobude in predloge, ki jih z veseljem v največji meri sprejmem.

Kako ste s prostovoljstvom začeli in zakaj vztrajate?
Zame je prostovoljsto vrednota, del vsakdana. To živi z mano, ne vem, kdaj sem se vključil v organizirano obliko prostovoljstva, vem samo, da to že počnem vrsto let, s srcem. Nikoli mi ni bilo žal za nobeno stvar, ker sem s prostovoljstvom spoznal veliko čudovitih ljudi, spletel široko in močno socialno mrežo, pridobil veliko novih izkušenj in znanja z različnih področij. Enostavno v tem uživam, vsak dan opravim vsaj eno prostovoljsko uro. Rad delam za druge, to je moje poslanstvo.

Bi radi še kaj dodali?
Morda to, da sem že nekaj let prostovoljec tudi na Unicefu, kjer delam na področju izobraževanja za razvoj. Imamo socialne delavnice v slovenskih vrtcih in na osnovnih šolah. Lani je bila tema revščina in socialna izključenost, letos "Sirija in otrokove pravice".

Pomagam pri prijavah na razpise, za Anino zvezdico sem že dvakrat zbiral hrano za socialno ogrožene družine v Sloveniji. Veliko je tega. Še sam ne vem.

irma.hus@zurnal24.si