Včeraj je minilo natanko dve leti in osem mesecev od prometne nesreče na Pohanci, v kateri je po nedolžnem umrl Stanislav Kolar iz Brežic. Sojenje Igorju Lubeju, ki je prometno nesrečo povzročil in s kraja nesreče pobegnil, se včeraj zaradi odsotnosti ene od sodnih izvedenk ni končalo. Celotna obravnava pa je ob prisotnosti izvedenke z Inštituta za sodno medicino potekalo v ugotavljanju domnevne alkoholiziranosti obdolženega Lubeja.

Odpiranje starih ran
Vika in Mirko Kolar, starša pokojnega Staneta ter njegova partnerka Nina Pečnik so v solzah zapuščali sodišče. Podoživljali so tragično zgodbo, ki se je odvila na cesti pred lokalom Santa Marija. Po njej se je po svoji strani z motorjem pravilno peljal 34-letni Stane Kolar iz Brežic, z nasprotne strani pa se je z avtom pripeljal Brežičan Igor Lubej, zavil proti gostilni in Kolarju zaprl pot. V nesreči se je Kolar tako hudo poškodoval, da je na kraju nesreče umrl, Lubej in njegov sopotnik pa sta pobegnila. Še do danes Lubej ni prišel k družini pokojnega izreči besed obžalovanja ali kesanja.

 Zakaj nimamo atija?

Pokojni Kolar je zapustil dve hčerki, takrat sedemletno Marino in 14-mesečno Niko ter partnerko Nino Pečnik. Deklici po očetu dobivata skromno pokojnino, Nina si je našla priložnostno zaposlitev. “Vika in Mirko sta zlata stara starša, saj poskrbita za deklici, ko sem na delu, vse jima kupita,” pravi Nina. “Ničesar jima ne manjka, razen očeta,” doda babica Vika, ki vidi, kako deklici pogrešata očeta. Sprašujeta, zakaj nimajo atija, mlajša je celo prosila svojega dedka, naj bo on njen ati. Starejša pa: “Zakaj moji otroci ne bodo imeli dedka?”

“Kako povedati otrokom, da nimajo atija zato, ker se je nekemu bedaku mudilo na špricar,” pravi Vika in solze ji zalivajo oči.

S sinom je ubil tudi nas
“Pravijo, da čas celi rane, a nam je vsak dan težje,” reče pokojnikov oče. “Grem v Pišece, kjer imamo zidanico, hočem se lotiti posla, pa me vsaka stvar spominja nanj. Najprej se zjočem, se stulim, nato se lotim dela.”

“Včasih sva bila z ženo veseljaka, zdaj pa samo zaslišiva harmoniko, se spogledava in zjočeva,” med solzami tragično zgodbo pripoveduje Mirko.