Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Izpustimo kraj in imena. V neki državi je televizija, ki se posveča predvsem informativnemu programu, ne plačuje prispevkov, plač, v bistvu je že končala v stečaju, pa oddaja pod novo blagovno znamko. Ne delavci ne rubežniki niso prišli do centa stečajne mase, ker je lastnik premoženje, ki je ostalo, prenašal iz enega v drugo podjetje, na koncu pa je televizijo prepisal na sina. Pa ne zato, ker bi mu po nacionalni zakonodaji sploh kdo lahko kaj vzel, ampak zato, ker proti njemu tečejo preiskave zaradi drugih nečednih poslov. Na televizijo se hodijo kazat politiki najvišjega kova, ki navidezni sliki, ki je na zaslonu, dajejo legitimnost. Ne glede na to, da jih ozadje ne zanima, ampak izključno mazanje oči množic, s tem dajejo legitimnost tudi izigravanju delavcev in domnevnim kriminalnim dejanjem. Ta država je Slovenija.

Nezadovoljstvo

Zakonodaja lastnikom dovoljuje, da pozabijo na preteklost in začnejo znova. Pravni nasledniki obveznosti izginejo v stečaju, ostanejo le nasledniki pravic. To se lahko ponavlja v nedogled in Durs odpisuje dolgove dolžnikov, ki so pravnoformalno podjetja v stečaju in ne lastniki. Sicer ne trdim, da je kaj narobe s formo družbe z omejeno odgovornostjo, ampak glede na to, da je v tej državi moralna odgovornost na psu, očitno nismo zreli za ohlapne statutarne omejitve. Šepa nadzor, šepa pravna praksa, politike zanima samo njihova slika ne glede na to, iz kakšnega ozadja prihaja, delavci pa so brez plač in plačanih prispevkov ... Ampak pustimo to, kajti kot pravi Janez Janša: “Bolj kot je okolje izpostavljeno primitivni propagandi slovenskih medijev, več je nezadovoljstva.”