Delo prek študentskih napotnic čaka reforma. Ob anomalijah, ki so se razvile, je treba zaploskati: končno se bo nekaj zgodilo! Ponudba dela naj se s študentskih servisov, ki srkajo denar, da kupujejo hotele in polnilnice vod, prenesejo na kadrovsko okrepljene zavode za zaposlovanje. Proračun bo zaslužil s polnimi davki za storitve, ki so jih študentje doslej opravljali po nižjih. Če se bodo študentje, ki jih je prepogosto uspaval vonj po denarju, bolj intenzivno posvečali študiju, nam bo končno uspelo skrajšati že vrsto let nerazumno dolg študij.

Dam – daj
A reforma ne sme postati prihranek države. Kar bo pobrala, mora strateško investirati. Pri uspešni in relativno mirni ukinitvi ali omejitvi študentskega dela naj pazi vsaj na:

1. Štipendije. Vlada jih je letos nerazumno jemala. Nedvomno je tudi zaradi naraščajoče brezposelnosti staršev potreb po njih vse več. Marsikateri otrok na sveže brezposelnih staršev bo gotovo potreboval izdatnejšo pomoč države kot pred nekaj meseci, da bo sploh lahko študiral.

2. Nadzor. Morebiti je nastopil čas za prevetritev evidenc, kdo je do štipendije upravičen. In za izterjavo pri tistih, ki so denar iz štipendijskih pogodb prejemali, študijskih obveznosti pa niso zaključili. It's payback time!

3. Fakultete. Skrajni čas, da iz vpisno-izpisnega larpurlartizma (v službi lastnega zaslužka) postanejo živi organizmi in pričnejo skrbeti, da bodo ob koncu študija njihovi študentje ob diplomi imeli tudi delovne izkušnje na področju, za katerega so se izobraževali. Torej uporabno izobrazbo, kompetence, kot pravi bolonjska reforma. Čeprav smo v recesiji, dvomim, da bi resne firme zavrnile sodelovanje s študenti perspektivnih šol. Ko odpade faktor zaslužka, ostane faktor delovnih izkušenj. Kuhanje kave do 28. leta za štiri evre na uro je izguba časa. In z Lune se vidi, da ne ustreza zahtevam bolonjske reforme!

Recesija dela za vlado
Za omejitev študentskega dela je prva poskrbela recesija. Podjetniki, ki so še lani po več dni prek študentskih servisov nabirali delovno silo, danes tarnajo, da so zasipani s študentskimi prošnjami za delo. Kar lahko vidimo tudi kot naravno pot odmiranja študentskih servisov.

Na vprašanja o prihodnosti študentskega dela je bil prvi prisiljen odgovarjati minister za razvoj Mitja Gaspari. Da so neprijetna, je pokazal s komunikacijo v nojevskem slogu: tiščal je glavo v pesek in nespretno prhutal s krili tako, da perje sedaj frči povsod, nihče pa ne ve, kaj je res in kaj ni. Kaj o vsem skupaj meni premier Pahor, še vedno ne vemo, ker nam iz njegovega kabineta na vprašanje, ali se z ministrom Gasparijem strinja, da je študentsko delo anomalija na trgu dela, od torka sploh še niso odgovorili. Zato lahko domnevamo tudi, da je Pahorju besedno zbezljal še en minister.