Vsak peti dijak je bil tarča neprijetnih opazk, zbijanja šal na njihov račun in širjenja slabih novic o njem. Okoli 7.800 dijakov je bilo žrtev izsiljevanja, kraje, otipavanja, lasanja, pljuvanja, neželenega poljubljanja in božanja. “Dijaki se morajo začeti zavedati, da nobena oblika nasilja ni sprejemljiva,” opozarja varuhinja dijakovih pravic Katja Mesarič.

Dijaška organizacija Slovenije (Dos) je prvič po letu 2008 opravila raziskavo o nasilju na srednjih šolah. Takrat se je za vrstnike, ki so bili žrtve nasilja, vsaj verbalno zavzela skoraj polovica dijakov, danes se jih le še 35 odstotkov. V dogajanje se ne vmeša skoraj 40 odstotkov dijakov. Če opazijo nasilje, pet odstotkov srednješolcev to spodbuja, sedem odstotkov pa se za sošolce zavzame z uporabo fizične sile. Nasilje je najpogostejše med odmori ali po pouku, v 15 odstotkih primerov pa celo med učnimi urami.

49 odstotkov anketiranih je odgovorilo, da so nasilneži fantje, le devet odstotkov pa, da nasilje povzročajo dekleta.

Ne iščejo pomoči odraslih

Dijaki, ki so žrtve nasilja, se najpogosteje branijo z besedami, tretjina jih uporabi fizično silo, slabih 15 odstotkov se potoži učiteljem, vsak deseti pa se na nasilje sploh ne odzove. Po nasilju bi se dobrih 20 odstotkov pogovorilo s prijatelji zunaj šole, desetina bi o tem razpravljala na ravni šole, 12 odstotkov pa s sošolci. Kar 65 odstotkov dijakov pa pravi, da ne bi iskalo pomoči svetovalnih delavcev. “Nujno moramo ugotoviti, zakaj dijaki ne gredo k tistim, ki so prvi poklicani, da pomagajo,” opozarja Branimir Štrukelj iz sindikata vzgoje in izobraževanja (Sviz).

Nasilja učiteljev je manj

Dijaki poročajo, da nasilje najpogosteje ustavijo učitelji s prepričevanjem, dobra tretjina profesorjev pa to doseže z grožnjami po kaznovanju. Večino kazni predstavljajo opomini razrednika, učiteljskega zbora in izključitev. Štrukelj sicer meni, da bi morale biti kazni bolj utemeljene v pedagoškem delu. Večina nasilja se zgodi med dijaki, sedem odstotkov dijakov pa ga je bilo deležnih s strani učiteljev. Večinoma gre za ignoriranje, žaljenje in neprijetne opazke. “Tu velja ničelna toleranca do kakršnekoli oblike nasilja,” je odločen Štrukelj. Dodaja, da situacija še ni tako alarmantna kot v nekaterih državah, kjer so na šolah detektorji orožja, dijaki pa se bojijo za svoja življenja. “A narediti moramo vse, da se ne premaknemo tja,” še dodaja.