Povprečnemu potrošniku se zdi cena piva ali sladoledne kepice visoka, kar je mimogrede res, manj se jih vpraša, zakaj hudiča je povsod enaka. V Mariboru je sladoled enako drag, na Obali pa so cene malega piva povsod enako objestno navili. So se sladoledarji in gostilničarji dogovorili? Zgodovina kaže, da se to najbrž dogaja. Pri nas, pred leti, danes, na vseh področjih – od trgovcev do gradbenikov in nenazadnje prodajalcev bureka. Seveda na račun potrošnikov. Mene in vas.

Varuh. Varuh konkurence Jani Soršak je izobražen, zoprn, trmast, zaveda se svojega položaja moči, kar tudi s pridom izkorišča. A vse to niso prijetne značajske lastnosti državnih uradnikov. Na drugi strani je njegov urad kadrovsko podhranjen, zasut je s primeri, ki se bližajo zastaranim rokom, in dnevno bije bitke z raznimi Šroti, Zidarji in Dremlji. A to še ni vse. Vsak dan se bojuje še s temno senco svojega nesposobnega predhodnika Andreja Plahutnika – ta je v 13 letih izdal več kot 300 odločb o soglasju za združitev podjetij (nobene negativne), sedem odločb o zlorabi monopola in za celih 8500 evrov pravnomočnih glob.

Soršak dela veliko, a bistvo je na začetku. V bureku, sladoledu, pivu ... Slovenska konkurenčna kultura je nizka, še vedno so v veljavi načela politične ekonomije. Plahutniku niti v treh letih ni uspelo razbiti kartelnega dogovora med ljubljanskimi prodajalci bureka, ki so leta 2004 dogovorno dvignili ceno za 50 tolarjev. Soršak mora ukrotiti sladoledarje in pivovarje – ker ga plačujemo, da ščiti konkurenčnost trga.