V Sloveniji bo s sprejetjem družinskega zakonika prepovedano vsako telesno nasilje nad otrokom. Ali so po vašem mnenju klofuta ali tri po zadnjici vendarle lahko kdaj primerne?
Ne. Posledice telesnega kaznovanja so različne. Nepričakovana in neracionalna kazen pusti posledice na otroških možganih; tak otrok se bo, ko bo odrasel, na konfliktno situacijo odzval konfliktno. Predvsem pa starši po navadi ne pomislijo, da s telesnim kaznovanjem uničujejo odnos med seboj in otrokom. Imajo otroka, ki jih ima rad, in mislijo, da je ta ljubezen brezpogojna. Zakonska prepoved telesnega nasilja nad otroki je popolnoma pravilna odločitev, treba pa je vedeti, da bo trajalo dve, tri generacije, preden bo ostalo samo še kakih deset odstotkov staršev, ki bodo otroke pretepali.

Je kričanje, zmerjanje, žaljenje za otroka manj hudo kot pretepanje?
Psihično nasilje je prav tako škodljivo in ima enake posledice: otrok se počuti krivega, vemo pa, da sta krivda in sram najbolj uničevalna občutka. V tej državi, na Hrvaškem, v Nemčiji … je toliko krivde, da se ljudje ne morejo premikati. Ni logično, vendar je dejstvo, da se tisti, ki je žrtev, počuti krivega. To so torej otroci in ženske.

Kaj naj naredijo starši, če se tako vedejo do otroka? Naj se opravičijo, priznajo, da so naredili napako?
Če in ko se zgodi kaj takega, je zelo pomembno, da starši prevzamejo odgovornost in jo izrazijo v besedah: ''Naredil sem nekaj, kar je narobe in česar ne bi smel!'' Ne obljubljajte, da se ne bo več zgodilo, ker tega ne veste zagotovo. Obstajata dve skupini staršev, ki tepejo svoje otroke: prvi so prepričani, da je to dobro in potrebno, večina staršev pa otroke tepe iz nemoči, panike in zaradi tega, ker ne znajo najti druge poti do rešitve konflikta.  

Kakšni so slovenski starši?
Nisem spoznal toliko slovenskih staršev, da bi lahko trdil na splošno, zdi pa se mi, da se poskušajo oddaljiti od starega, avtoritativnega načina vzgajanja otrok.

Kakšne so torej alternativne poti za reševanje konfliktov?
Rad bi, da bi bili ti načini lahko razložljivi, vendar niso, to pa je tudi razlog, zakaj se je ustanovil Familylab, ki deluje v devetih državah in kjer razvijamo veščine, s katerimi obvladamo konflikt. Vprašanje je, kako tak način poimenovati; Švedi mu pravijo osnovan na dialogu. Za mnoge starše pomeni iskanje takega dialoga ogromno dela. Težava je, da se ne počutijo več kot starši, če tako komunicirajo z otrokom. Dobra novica pa je, da ko začnejo ravnati na nov način, je ta že prvič uspešen, kar je zelo dobra motivacija.

Če učiteljica pokliče mamo v šolo in ji reče, da je njen otrok moteč, noče sodelovati, se grdo vede … Kaj naj ti starši naredijo?
Naj gre mati domov in reče otroku: ''Govorila sem z učiteljico in kolikor razumem, se v šoli ne počutiš dobro. Rada bi vedela, kaj se dogaja.''

Bom navedel konkreten primer: živim tudi v Istri, kjer me je poklical mlajši kolega: ''Prosim, pomagajte, moja sestra je obupana! Njenega petletnega sina so ujeli, ko je s kamni obmetaval avtomobile. Kaj naj storimo?'' Oče tega fanta živi v Beogradu, mati pa z njim in šestmesečno hčerko v Umagu. Naročil sem, naj mama sinu reče: ''Nikoli še nisem bila tako blizu tega, da te natepem, vendar te ne bom. Hočem pa vedeti, zakaj si tako jezen.'' Ponoči je fant prišel k mamini postelji in ji povedal: ''Vem, zakaj sem jezen: ker vedno kričiš name.'' Mama je razmislila in ugotovila, da je do starejšega otroka, kadar ima delo z dojenčkom, res nastrojena in neprijazna. Vse, kar je otrok potreboval, je bilo, da se mama preneha tako vesti do njega, zato pozneje ni bilo več težav. Težavno je, da se starši počutijo, kot da bi bili brezposelni, če ne morejo reči ''tega in tega ne smeš, to in to ni prav''. Vse to otroci že tako ali tako vedo! Njihovo grdo vedenje je posledica nečesa in z njim svoji družini sporočajo, da je nekaj narobe. Mama petletnika je prevzela odgovornost za svoje vedenje. Ko starši to naredijo, se otroci ne vedejo več grdo.

''Starši, ki vzgajajo mladoletnika, se ne smejo poskušati pomladiti na njegovo raven. Starši najstnika so po definiciji staromodni in prav je tako; zagovarjati morajo svoja stališča''  © Dejan Mijović

Kaj pa, če se tak primer zgodi v šoli?
V šoli je zelo drugače. Učitelji po navadi ne razmišljajo, kaj počnejo narobe, da je odnos z otrokom slab. Avtomatično sklepajo, da je nekaj narobe z otroki ali starši ali obojimi. Če kot učitelj opazim, da je nekaj narobe s šolarjem, ki je začel hoditi v tretji razred, ne prosim staršev, naj ga popravijo, pač pa se najprej takole pogovorim z njim: ''Že dva meseca poskušam sodelovati s tabo in nisem zadovoljen s tem, kar se dogaja. Rad bi, da mi poveš, kaj je narobe.'' Če se lahko z najtežavnejšimi otroki kot učitelj tako pogovoriš, bodo povedali, kaj je vzrok; lahko je tudi kaj doma ... Ne pravim, da so krivi učitelji, pravim, da so odgovorni. Med odraslimi je tak dialog naraven, pri dialogu med odraslim in otrokom pa se vedno začnemo spraševati, ali z njim ne zgubljamo svoje moči.

Kako naj starši vzgajajo otroka, ko ta pride v puberteto?
Ko otrok pride v puberteto, je za vzgajanje prepozno. Poznam milijone ljudi, ki to poskušajo, vendar jim ne uspe. To pa ne pomeni, da je konec odnosa s starši. Konec je obdobja, ko lahko starši otroku povedo, kaj je prav in kaj ni. Najstniki potrebujejo starše prav toliko kot dojenčki, vendar drugače. Jaz temu pravim partnerstvo. Partner omogoča minimalen upor in dela minimalno škodo.

Ali starši danes otroke preveč ščitimo, bi jim morali dati več svobode, omogočiti več samostojnosti?
Danes je moderno, da so otroci nadzorovani ves čas. Mislim, da je za otroke največja izguba to, da nimajo možnosti biti sami, drug z drugim. Ko sem imel pet let, smo imeli na voljo od dve do pet ur, da smo bili sami; odrasli so bili v bližini, vendar nas niso nadzirali. Prepričan sem, da smo se v teh urah naučili največ socialnih veščin. Izkušnje, ki jih pridobijo otroci, ko so brez nadzora, so zelo pomembne. Če tega nimajo, postanejo nemočni, kar se kaže v stiskah najstnikov. Vse več je depresivnih, imajo težave s prehrano, so samodestruktivni. Le zato, ker niso pridobili potrebnih izkušenj.