Jaz sem Sonja, ampak so me vsi klicali Sonči. Ne vem, zakaj. Nisem ravno neki sonček. Že kot otrok sem imela krive zobe, štrleče lase in nisem ravno spominjala na "sončeka".

Moja mama je bila "fejst gospa". Živeli smo v veliki hiši v mestu, nikoli nam ni nič manjkalo. Rada je imela, mene in sestro. In ko smo bile same, smo se imele zelo fajn. Oče pa je imel "trdo roko". Takrat ni bilo po televizorju, radiu in plakatih, da se to ne sme. Če te ni vsaj parkrat na teden zlasal, ti "preštel kosti" ali pa je zapel pas, potem ga že ni bilo doma.

Ampak taki časi so bili. Niso se ljudje toliko o pravicah kregali, ampak so samo mirno živeli. Tako kot smo me tri, ko je bil na "kšeftanju". Kšeftar je bil, z deli za avte. Včasih je prinesel domov veliko denarja. Takrat je tudi več spil, včasih pa manj - pa je zato več spil. Ampak nam je pa rad kupil lepe obleke, pa lepe čevlje. Je vedno govoril, da smo njegovo "zlato".

Ampak se je enkrat zameril enemu drugemu "kšeftarju" - do smrti so ga pretepli, ker naj bi jim denar kradel. Miličniki so rekli, da "so bili vun s hudiča".

Mama je ostala sama z nama, Mili je imela 16 let, jaz pa 12, hiša je bila velika. Najprej smo bile vesele, ni se nam bilo treba več bati. Morala je iti delat, saj smo mogle od nečesa živeti.

Kaj kmalu je prodala že vse vaze, pa zlatnino, samo svoj medaljonček je obdržala. Od njene babice.

V pekarni si je našla delo. Domov je nosila ostanke od kruha, tako da smo kruha se pa najedli. Dišala je po moki, po šarkljih. Je vedno rekla "Punci, morata v šole iti, da ne bosta rabili delat".

Mili je šla, je naredila za kuharico. Jaz nisem bila tako odprte glave, ampak sem se trudila. Sem šla za tajnico, težko mi je šlo, a sem naredila. Ravno ko sem naredila šolo, je mama zbolela. So rekli, da na pljučih. Menda zaradi moke, ampak se mi bolj zdi, da zaradi cigaret. Takrat je že bila "šlang". Z Mili sva ji nosili hrano, ji kuhale ... je samo rekla "sem vsaj šlang". Ni bila dolgo, zima jo je odnesla za moj 18. rojstni dan.

Mili si je vmes našla moža, otroke sta imela. Sta v mamino hišo šla ... jaz pa v malo garsonjerico. Jaz sem našla službo na pošti, ampak ni šlo.

Šef je rad pod kikle segal, pa sem ga enkrat "nakurila". Mi je naslednji dan kar knjižico dal. Sem bila brez dela. Dolgo sem iskala, na koncu sem se v tovarni zaposlila. Nič mi niso šole pomagale. Jesti je le treba, ne pa bit špurav - ne pri delu, ne pri jelu.

Ker sem bila mlada, so me dali na težko delo. Vsak dan sem dvigala gor na trak "kible", po 40, 50 kil. Cel dan. Po mojem sem kako tono dvignila. tam ni bilo počitka. Sem si enkrat ramo izpahnila, pa sem vseeno delat šla. Da niso koga drugega vzeli. Potem sem našla moža, isto je delal v tovarni. Bil je drugačen od ostalih, rad je bral, rad je pisal. Take žalostne oči je imel.

Rada sva se videla od prvega dneva. Sva se poročila, ko mi je bilo 20 let. Lepa je bila poroka, čeprav mala. Potem pa sva začela otroke delat... eno leto, dve, tri... ni in ni šlo.

Sva šparala za taboljše zdravnike, pa v mestu je bila ena gospa - je pomagala, če nisi mogel imeti otrok. Nič ni šlo. Jaz sem mislila, da sem "gvišn" jaz kriva, da dete ne zraste. Ampak je potem zdravnik v Ljubljani rekel, da mož ne more imeti otrok.

Nisem mu hotela povedati ... sem se delala, da je moja krivda. Samo moj domači zdravnik je vedel, on je ves denar dal za najboljše sadje, pa zelenjavo, pa meso. Samo, da sem jedla dobro, da bi se "dete prijelo". Jaz nisem imela srca, da mu povem, da se ne bo. Samo vedno bolj okrogla sem bila.

Pa mi je rekel "sončica moja, jaz te ima vseeno rad". Res je bil dober mož. Rajši si je od ust trgal, kot da jaz ne bi imela. Ko sem jih imela 40, sem že vedela, da nama dete ni usojeno. Ampak mož je še kar upal. Je rekel - Sončica, saj pa imaš še mlado kožo, bova že dete vsejala.

Nisva ga do Abrahama, niti kasneje. Mož me je vedno tolažil, sva imela mucko v stanovanju, sem pa njo razvajala.

Potem pa so imeli za 60let fešto, so se napili, se je domači zdravnik zagovoril, češ, da je mož kar vredu, da ni mogel imeti otrok in zakaj jih ni posvojil.

Takrat se mu je življenje sesulo. Videla sem v očeh, piti je začel vedno bolj in bolj, doma je samo gledal v mizo, pa bil tiho. Smilil se mi je, shujšal je, jaz sem mu govorila, da nič ni, če ne moreš imeti otrok, da imava mucko pa drug drugega.

Vmes sem zbolela. Možganska kap me je oplazila, mi je celo levo stran naredila "hromo". Nekaj dni je nisem niti premikati mogla, ampak se je malo popravilo. Da lahko hodim, a s palico. Samo obraz imam še zapotegnjen.

Potem pa je prišel en dan jeseni. Ni ga bilo domov. Čakala sem ga z večerjo. Celo noč sem ga čakala. Vedela sem pri srcu, nekaj ni bilo prav.

Naslednji dan so prišli miličniki - z mostu je skočil. Moj dobri možek, ki si je tako želel otroka. On, ki ne bi nikoli nikogar udaril, ki je rad bral, pisal je zgodbice. Tako krivično se mi zdi.

Na stara leta se je potem začel "kunšt". S 450 evri nisem mogla preživeti. Pa tudi do trgovine nisem mogla sama več. Mož je le vozil, jaz pa peš nisem mogla "trogat vreč" s par kilami. Kako uro sem imela do "štacune". Pa sem si potem raje kupila samo paštete, lahke so, pa poceni. Včasih še kak kruh iz pekarne, ki so jo odprli "za vogalom". Tak penast je bil, dišal je kot moja mama.

Mucka je poginila, menda zaradi starosti. Zaradi hrane ne, sem jo dobro hranila. Takrat se vse naučiš - kdaj pogrejem pašteto, če jo "raztumfaš" v ponvi, se da preliti makarone. Pa tudi surovo jo jem, jo kar narežem.

Veliko gledam skozi okno. Ampak zdaj ne umivam več šip, da me ne vidijo otroci. So pljuvali vame, pa metali pozimi kepe, bananine olupke, težko sem jih “pucala" s tal.

Če jih nisem, so ljudje govorili, da sem zanemarjena, že tako se radi derejo "stara smrdljivka", čeprav se čisto vsak dan stuširam, in čeprav že dolgo nimam tople vode. Ampak smrdim pa ne!

Sta me pred meseci prišla gospod in gospa vprašat, če mi pomagata. Joj sem bila vesela. Fajn človeka sta zgledala. Sta mi spucala, sem jima 20 evrov dala. Pa me je ona za kozarec vode prosila. Zvečer sem videla, da sta penzijo celo nesla, ko sem po vodo šla. Smo komaj 5. v mesecu bili.

Sem jedla potem samo vkuhano moko. Pa vodo sem zavrela, pa jo cukrala. Da energijo... samo vrti, vrti pa se. Želodec se hitro skrči. Sem komaj učakala 1. v mesecu. Ampak so mi potem že opomine poslali. Nisem plačala elektrike, pa vode, pa gretja prejšnji mesec. Za dvojne položnice nimam. Tudi če samo cuker jem. Pa dajejo opomine, pa stroške … 30 evrov je taprvi opomin. Pa potem samo raste. Saj če bi v pekarno šla, mogoče bi dali kako skorjo kruha, ampak kaj, ko se mi tako vrti, da me noge ne nesejo. Saj ne pridem do tja.

Jaz zdaj čakam svoj konec. Na most ne bom šla, je le greh. Pa tudi višine me je strah. S to hromo roko se niti ne bi mogla potegnit gor most. Mogoče ... če ata ne bi “zakšeftal” življenja.

P. S.: Za gospo Sonjo smo izvedeli od poštarja (ja, spet). Gospa je nehala pobirat pošto. Ko so reševalci vdrli, je bila povsem obnegmogla. Po enem mesecu v bolnišnici so jo odpustili domov, za dom je bila čakalna doba leto dni. V tem času smo uredili dodatek, tople obroke. Tudi dolg smo poravnali - kar mi, osebno. Par kav manj, pa smo ženici poravnali dolg.

Ob redni prehrani je Sonja zaživela. Zdaj je “prestavila” dom, saj zmore. Pa še novo mucko ima - ustrezno oskrbljeno, tudi zanjo hrano dostavljamo. Sonja ne gleda več skozi okno.

______________________________________

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam.
Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje.

Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida?
Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda!

#projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.

Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu". Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE

1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO

2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je.

3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.