Otroci v perujskem obmorskem mestu Chimbote so pogosto bolani. Še posebej spomladi, ko se prična sezona lova na ribe, tovarne pa začnejo izpuščati ogaben smrad. V omenjenem perujskem mestu namreč proizvedejo več ribje moke kot v kateremkoli drugem mestu na svetu. Rjavi prah je še posebej cenjen v Aziji in Evropi, kjer se množično uporablja na ribjih farmah oziroma ribogojnicah.
Z razcvetom ribjih farm je pustošenje svetovnih morij doseglo nove razsežnosti. Potem ko se je populacija velikih rib roparic zelo zmanjšala, so se ribiške ladje umerile na manjše vrste. Količine, ki jih ulovijo, so neznanske. Predvsem sardele in sardine končajo v tovarnah, kjer iz njih naredijo ribjo moko, ki je potem hrana za tune, trske in postrvi, torej tiste ribje vrste, ki so v naravi zelo redke in jih je treba umetno rediti.
120 milijonov ton rib letno
Več desetletij prekomernega ribolova je svetovna morja pustilo v nezadvidljivem položaju.
Prebivalci v morjih se ne morejo umakniti nikamor, saj je ribolov dosegel tudi koralne grebene,
močvirja z mangrovo, globoke ocene in polarna morja. Ribiške ladje potegnejo v enem letu iz morskih
voda za kar 120 milijonov ton rib. Preveč, da bi se ribji stalež lahko obanvljal in premalo,
da bi ustregli apetitu človeka. Število ljudi se nezadržno vzpenja, poleg tega pa se v državah v
razvoju spreminjajo prehranjevalne navade.
Bolj kot so ljude bogati, bolj izpostavljeno mesto imajo v njihovi prehrani ribe. Biologi z Dalhousie University v Halifaxu napovedujejo, da bodo v naslednjih štiridesetih letih komercialno koristne ribje populacije doživele zlom. Že danes se svetovno povpraševanja po ribah v kar 50 odstotkih napaja z ribami, vzrejenimi na farmah.
Bolj optimistični kot biologi z univerze v Halifaxu so lastniki ribjih farm, ki trdijo, da udomačitev rib na farmah prinaša zgolj pozitivne posledice. Namesto, da bi jih lovili, jih bomo redili, njihove predstavnice v morju pa pustili pri miru, tako da bodo v naravi živeče populacije obvarovane.
Morski raziskovalci in naravovarstveniki so do takšnih izgledov skeptični. Glavnina povpraševanja po ribah se namreč nanaša na ribe roparice (tune, postrvi, trske itn.), te pa potrebujejo hrano. Zaradi tega že zdaj kar tretjina ulovljenih rib konča v tovarnah za izdelavo ribje moke. Čedalji manjši ribji stalež pa tudi negativno vpliva na morsko prehranjevalno verigo. Morski sesalci, ptice in preostale ribe imajo na razpolago vedno manj hrane.
Njabolj škodljiva forma panoge ribjih farm vključuje rdeče tune. Ribje farme, na katerih gojijo rdeče tune, si pravzpravprav sploh ne zaslužijo svojega imena. Ker se rdeče tune v ujetništvu ne razmnožujejo, ulovljene jate prosto živečih tun pristanejo v kletkah, kjer jih redijo tako dolgo, da dosežejo ustrezno vsebnost maščobe, nakar jih prodajo na Japonsko, kjer so rdeče tune zelo cenjene.