Denarja v bankah je manj, ljudi, ki so dobili več kot tisoč evrov obresti pa precej več. Zanimivo. Ob tem bi lahko pisal o povečevanju razkoraka med revnimi in bogatimi. O zaupanju v banke, slabih terjatvah in prepričanju, da bo država poskrbela za vse, ki imamo na bankah manj kot sto tisoč evrov. O naložbenih odločitvah in nezaupanju v kapitalske trge. Ampak ne morem se znebiti neke druge misli.

Denar in sreča. Nekdo, morda vaš sosed, ima na banki 12 milijonov evrov. In nekaj drugih po šest, sedem milijonov evrov. Brez da bi mignili s prstom, z obrestmi zaslužijo več kot najbolje plačani direktorji. Na mesec dobijo toliko, kot večina Slovencev ne zasluži v vsem letu. Bolj kot karkoli drugega me zanima, ali so srečni. Se zbujajo ponoči in jih skrbi, ali bo banka, kjer imajo denar, propadla? Morda so na smrt bolni. Morda se vsako jutro z žalostjo spomnijo na partnerja, ki jih je zapustil, morda so skregani z otroki ali se s sosedi neumorno tožarijo za pol metra zemlje. Ali nekje v hribih pasejo ovce, na tropski plaži pijejo koktejle?

In drugo vprašanje, ki me bega: koliko milijonov bi moral imeti na banki vsak Slovenec, da bi bili vsi srečni? Zdaj imamo vsi skupaj na bankah 14,9 milijard, kar je povprečno dobrih sedem tisoč evrov na posameznika. Samomori hollywoodskih zvezdnikov, ki naj bi imeli vse pogoje za srečo: lepoto, denar in slavo, mi govorijo, da to ni pravo vprašanje. Katero je, ne vem, ampak prepričan sem, da padec BDP ni edini niti glavni krivec za slabo voljo.