Kaj bi naredili drugače od zdajšnjega župana Zorana Jankovića, če bi dobili mandat?
Mestni svet mora spet postati prostor, kjer odločamo o ključnih vprašanjih razvoja mesta in o porabi denarja zanj. Razprave bi vodila tako, da bi ljudje vedeli, kdo pije, kolikšen bo zapitek in kdo ga bo na koncu plačal.

Menite, da bo moralo vodstvo Ljubljane v naslednjem mandatu sprejeti varčevalne ukrepe?
Da. Vemo, kakšni so možni prihodki in zadolženost. Ne bo večjih novih investicij, zaključevali bomo že začete projekte. Ukrepi morajo biti taki, da ljudje ne bodo prizadeti, kakšni kapitalski interesi pa. Poudarek bo na solidarnosti.

Povedali ste že, da referendumu o prostorskih načrtih nasprotujete zaradi referenduma samega. Pa bi načrte, če bi bili izvoljeni, še enkrat preverili?
Da. Predvsem bi zelo jasno razgrnila vse predloge, ki niso bili upoštevani. In še: je res potrebno, da se zdaj ministrstva, potem ko so dala soglasja, sprašujejo, ali je bil postopek pravilen?

Katere konkretne županove projekte pa podpirate?
Večina projektov, ki jih je imel v programu Zoran Janković, temelji na razvojnem programu mesta iz leta 1986 in na osnutku razvoja mesta iz leta 2002. V grobem podpiram vse projekte, mnogi so taki, ki potrebujejo za uresničitev več mandatov.

Imate vi v program vključene kakšne konkretne projekte? Izpostavljate, da ne boste postavili hiš, ampak pripravili vsebino.

Ni pravi trenutek za postavljanje spomenikov. Zgradimo tisto, kar je že v gradnji, dokončajmo, kar je začeto. Najti pa moramo sredstva za normalno delovanje zdravstvenega doma. Prednost bi dali projektom, ki dajo v krajšem času večji rezultat za veliko ljudi. Spodbujali bi dejavnosti civilne družbe.

Kaj bi lahko ocenili kot dosežek v mandatih Vike Potočnik, ko ste bili v koaliciji, ali v mandatu vaše županje Danice Simšič?
Menim, da so bili pomembni postavitev temeljnega kamna tehnološkega parka, dograditev doma za starejše v Fužinah, odprtje Mestnega muzeja Ljubljana, dokončanje Barjanske ceste. V času Viktorije Potočnik je bila dokončana čistilna naprava, kupljeno pa je bilo tudi zemljišče za gradnjo stadiona v Stožicah.

Županjama sta se očitali politična labilnost pri sklepanju političnih dogovorov, mešetarjenja s funkcijami in zemljišči ter neučinkovitost zaradi neskončnih sej ...
V mestnem svetu so se takrat sprožale številne politične diskusije, da se je preizkušala politična situacija v državi. Poslovnik pa je dovoljeval, da so bile razprave tako dolge.

Tudi vam osebno je župan Janković očital kupčkanje v prejšnjem mandatu ...
Bilo ni nobenega kupčkanja, seveda pa je bilo veliko lobiranja. Ne bi rada govorila o drugih projektih, zato bom o njegovem. Ko je lobiral pri svetniških skupinah, da ne bi gradili Spara v Šiški, je bilo to naporno, saj ni nikoli vedel, pri čem je. Pogovarjati se je moral z vsemi. Zdaj pridejo lobisti lahko samo k njemu in vedo, da bo njegova lista izpeljala, kar so se dogovorili.

Kako danes ocenjujete projekt vzpenjače, ki je bil končan med županovanjem Danice Simšič in je še danes nerentabilen?
Projekt sem zmeraj podpirala, spada v podobo mesta. Res smo bili pri izvedbi in financiranju nerodni. Ampak ali je kdo mislil, da bi lahko zašla Jankovićeva garnitura v tolikšne težave pri financiranju Stožic?

SD je na koncu kot stranka podprla stožiški stadion. Zakaj niste pustili, da bi se župan znašel sam?
Ker bi bilo to družbeno neodgovorno. Stadiona ne doživljam kot kaprice ali kot spomenika, ampak kot objekt, ki sta ga dobili Ljubljana in država. Narobe se mi zdi le to, da se nismo vnaprej jasno dogovorili o pravilih igre. Pa tudi županu verjetno ni prijetno, ko je zagotavljal, da mestu ne bo treba dati nobenega dodatnega evra, nato pa smo morali prav to potrditi z rebalansom proračuna.