Številni starši, ki imajo za sabo ponavljajoča se vnetja ušes in terapije z antibiotiki, ter tisti, katerih otroci so bili zaradi driske in bruhanja na robu dehidracije ali celo hospitalizirani in oskrbljeni z infuzijo, bi se za cepljenje proti pnevmokokni okužbi ali rotavirusu odločili brez pomisleka, če bi za to možnost vedeli. A 74 odstotkov staršev informacije o možnosti tovrstnega cepljenja od svojih pediatrov ni dobilo. Ta podatek si lahko razlagamo različno: gre za cepljenje, ki se izvaja šele nekaj časa, je relativno drago, ne prepreči vseh vnetij srednjega ušesa ... Del odgovornosti bi lahko nosili tudi tisti pediatri, ki niso goreči zagovorniki cepljenj. Konec koncev je bilo tudi glede nove gripe nekaj pediatrov, ki niso nedvoumno podprli cepljenja otrok proti novi gripi.

Po lastni presoji
Skupni imenovalec so številni pomisleki, okoli katerih se vrtimo, ko govorimo o cepljenju, glede katerega smo že vsi po vrsti strokovnjaki, čeprav poznamo le nekaj pojmov. Rešitev iz začaranega kroga je le ena: informacije o cepljenju in cepivu morajo biti posredovane od strokovnjakov, v primeru staršev torej od izbranih pediatrov, biti morajo jasne in natančne. Starši morajo biti prepričani, da so dobili vse podatke, tako o pozitivnih kot negativnih učinkih cepiva. Na podlagi vsega tega bodo imeli možnost, da se skupaj s pediatrom odločijo, kaj je prav za otroka, ki ga najbolje poznajo sami. Pravi čas je za razmislek, ali bi tudi v Sloveniji starši lahko ravnali po lastni presoji, ko gre za cepljenja, ki so obvezna.