Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber V letih gospodarske rasti so ljudje živeli v iluziji. Delavci, da si lahko s krediti privoščijo luksuz, o katerem so prej le sanjali, podjetniki, da si lahko privoščijo naložbe, ki si jih sicer ne bi upali. Banke so kredite delile nenadzorovano in velikodušno. Ko se je gospodarstvo začelo sesuvati, so se pipice zaprle, podjetniki so propadali, delavci pa so začeli izgubljati službe. In teh danes ni veliko. Prepričanje, da smo vsi sposobni enako dobro premisliti vsa možna gibanja trga, je zmotno. Življenje je nepredvidljivo. Marsikdo, ki je še nedavno upravičeno mislil, da bo kredit za stanovanje ali avto lahko odplačal, se je, pogosto zaradi okoliščin, na katere ni imel vpliva, uštel. Banke z reprogramiranji kreditov nekaj časa še ustvarjajo iluzijo reševanja, a kmalu se ljudje znajdejo v začaranem krogu vse večjih obresti in dolga ter brez vsake realne perspektive o rešitvi.


Krivci. Sramotilne stebre smo odpravili z razlogom. Ljudi, ki ne morejo odplačati osebnih kreditov in se znajdejo v nemogočih življenjskih razmerah, ne moremo enačiti s tistimi, ki so v hlastanju po dobičkih izčrpavali podjetja in v množična odpuščanja pognali stotine delavcev. Pri osebnih stečajih so v večini primerov glavni upniki banke. Prav tiste banke, ki so še pred kratkim obljubljale gradove v oblakih in zanje dajale kredite. Banke, za katere je kar samoumevno, da ne prevzamejo svojega dela tveganja, saj je odgovornost le na dolžniku. Tiste banke, ki jih z davkoplačevalskim denarjem rešujemo. In na račun teh milijonov se naši pasovi z reformami zategujejo do točke, ko ne moremo več dihati.