Uau. Vsaj po nečem smo v zadnjih kriznih in politično soparno zadušljivih dneh na tej strani Alp sveže drugačni. Po mesecih analiz, razvijanja in obljub je prvi borec proti korupciji v državi končno izpolnil, kar je napovedoval. V enem samem dnevu so postali podatki, h katerim podjetjem se od 1. januarja 2003 (in kdaj) stekajo evri, res javni – dostopni z nekaj kliki. Nihče več se ne more skriti, če je pripet na javni denar. Če je dobil en sam evro, je v bazi. In kar nekaj takih neznanih firmic, ki z državo tiho služijo milijone, je bilo včeraj presenečenih in nejevoljnih, kje smo jih našli. A odslej bodo vsi na očeh konkurence, potencialnih novih igralcev na trgu in seveda nas vseh – davkoplačevalcev, ki smo v resnici hkrati radovedni sosedje, ki poleg suhoparnih številk iz baze podatkov opazimo še vse drugo: vile, jahte, beemveje in tudi obiske kakšnih zanimivih “pomembnih” ljudi, ki pišejo javne razpise in tako usmerjajo finančne tokove države.

Utaje in korupcija. A če bo baza podatkov služila le nam, radovednežem, bo vse skupaj zgrešilo cilj. Čim prej bi se je morali lotiti tudi Durs in sodelavci tako lepo plačanega šefa cveta kriminalistov iz Pogačarjeve stavbe. Že ob naključnem brskanju po bazi postane marsikaj zanimivo sumljivo. Kako lahko nekateri z državo služijo na desetine milijonov, v uradnih bilancah pa imajo drobiž? Kako lahko nekatera podjetja cvetijo le s posli z državo? In čemu država študente še naprej najema prek študentskega servisa, ko pa bi jih lahko prek zavoda za zaposlovanje? Res zanimivo smrdljivo!