Kaj imajo skupnega višja medicinska sestra, socialna pedagoginja, doktorica znanosti in novinarka?
Haha, od zunaj je težko najti skupni imenovalec. Vsakič kadar sem neko stvar zaključila, sem želela še več. Zdaj, ko sem napisala knjigo, si srčno želim, da bi svoje znanje predala naprej. Tako sem že oddala prošnjo za habilitacijo na mariborski fakulteti za varnostne vede in nestrpno pričakujem odgovor, saj se predavanja začnejo že maja.
Ugotavljate, da so obsojenci, ki so storilci kaznivih dejanj, za zidovi lahko žrtve tako verbalnega kot telesnega nasilja.
Ne glede na dejstvo, da so obsojenci za zidovi zato, da odslužijo kazen, jim je država dolžna zagotoviti predvsem varno prestajanje kazni. Žrtve tako obstajajo, da se o tem na glas ne govori, saj je zaporniško podzemlje tako močno, da si o nasilju nad njimi največkrat ne upajo spregovoriti. Bistveno v zaporu je preživeti, preživiš pa tako, da nič ne vidiš in nič ne slišiš.
Torej so podzemeljski šefi tisti, ki narekujejo življenje v zaporu?
Absolutno, podzemlje deluje v vsakem zaporu posebej in ima mafi jsko strukturo. Na vrhu so šefi, potem so izvajalci, na dnu pa so vojaki, večinoma zasvojenci z drogo. Ve se, tudi zaposleni vedo, kdo so šefi , a so tako premeteni, da jim ne morejo stopiti na prste, saj se lepo vedejo, umazane posle pa zanje opravlja raja. Obsojenci se bolj bojijo teh šefov kot pa uradnih sankcij, pojavljajo pa se celo v vlogi razsodnikov pri kakšnih sporih med obsojenci.
Kot mediatorji?
Tako, ja. Šef pri sporu določi zmagovalca. A tudi ta ve, da bo moral uslugo nekoč vrniti.
V knjigi govorite tudi o hiearhiji med obsojenci, najbolj osovraženi, kar se vidi tudi iz posameznih pogovorov z obsojenci, so spolni nasilneži.
Da, čisto na dnu so pedofili, spolni nasilneži. Ti po navadi tudi prikrivajo pravi razlog zaporne kazni, a jih drugi obsojenci hitro odkrijejo. In ne boste verjeli, teh kaznivih dejanj je vse več. Ne bom se zlagala, če rečem, da jih od 500 obsojencev najmanj 150 sedi zaradi spolnih deliktov. Največ strahospoštovanja so deležni frajerji, ki so okoli prinesli državo.
Nikakor, saj je že 30 let zapora dovolj velika kazen, povratništva že pri 20 letih ni bilo. Ti lahko za predčasni odpust zaprosijo šele po 22 letih in pol, medtem ko lahko v tujini že pri dosmrtni ječi pridejo na prostost po 12, 15 letih. Država spremeni zakon, potem pa upravi zapora brez dodatne finančne injekcije naloži breme, da mora poskrbeti za programe, resocializacijo. Od tod premalo zaposlenih, da o strokovnih delavcih ne govorim. En sam psiholog na 200 obsojencev tako dela čudeže.
Zakaj ste se odločili napisati knjigo o življenju za rešetkami?
Ne boste verjeli, a to je prva knjiga v Sloveniji, ki govori o prestajanju zaporne kazni. Ne vem, zakaj tega problema (v svoji doktorski nalogi sem se ukvarjala z žrtvami znotraj zidov) ni še nihče obravnaval, čeprav imamo kar nekaj priznanih penologov.
Dejstvo je, da si ne znamo predstavljati, kako je za zidovi. Obsojenci doživijo totalen šok. Naenkrat ostanejo brez družine, prijateljev, službe, po drugi strani pa jim ni treba skrbeti za nič. Imajo streho nad glavo, hrano.